EF » EFnet » Razno » prof. dr. Durukan Banu: “Še vedno občutite prednosti obdobja, iz katerega prihajate”

prof. dr. Durukan Banu: “Še vedno občutite prednosti obdobja, iz katerega prihajate”

25.04.2012

»Še vedno občutite prednosti obdobja, iz katerega prihajate, hkrati pa ste začeli čutiti pomanjkljivosti tega, kamor greste.«

Profesor doktorica Banu Durukan je dodiplomski študij zaključila na univerzi Dokuz Eylul v Izmirju v Turčiji, na Poslovni fakulteti. MBA naziv je pridobila na Univerzi v Bostonu, doktorirala pa je na Fakulteti za družbene vede v Izmirju. Je redna predavateljica na Univerzi v Izmirju in izredna predavateljica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.
Kako bi primerjali slovenski šolski sistem s turškim? Kot vemo delate tako tu kot v Izmirju. Lahko potegnete, kakšno vzporednico med obema sistemoma?

To je dejansko eno najpogosteje zastavljenih vprašanj odkar sem prišla v Slovenijo. Da, so razlike. V Turčiji ne gre vsakdo iz srednje šole kar direktno na fakulteto. Imamo sprejemne izpite, tako da se naprej prebijeta le najboljša dva ali trije odstotki populacije, ki nato šolanje nadaljujejo na višji ravni. Skupine so precej manjše od teh v Sloveniji, sicer so lahko na drugih fakultetah v Turčiji lahko večje, a vseeno so v povprečju manjše kot v Sloveniji. Tu v Sloveniji sem se tudi prvič soočila z mikrofonom, namreč navajena sem bila na poučevanje pred največ 40 do 50 študenti. Vseeno je bila to dobra izkušnja. Trenutno poučujem v Turčiji izbirni predmet v skupini s trinajstimi člani. V manjših skupinah je pouk lažji, z več interakcije, v večjih skupinah to žal ni mogoče.

Če primerjam slovenske in turške študente, se mi zdi, da so slovenski bolj odprti, prav tako imam občutek, da so bolj vedoželjni, da postavljajo več vprašanj. Mogoče je to zato, ker slovenski študentje bolj občutijo pritisk konkurence, ravno zaradi večjega števila študentov na fakultetah. Tu pridejo večkrat do mene, mi večkrat pišejo ipd.

Prav tako opažam razliko v pogledu in dojemanju stvari. Ker je Slovenija tako majhna in del večje Evropske unije, je usmerjenost študentov navzven. Torej se le-ti bolj zavedajo sveta okrog sebe. Poznate druge države in razmere v tujini ravno zato, ker se boste morali boriti na teh trgih. V Turčiji, ki je precej večja od Slovenije s precej večjim domačim trgom, je situacija ravno nasprotna, tam smo bolj usmerjeni na svoj trg in svojo državo. Skratka v Sloveniji se želijo študentje naučiti več in so zato pripravljeni tudi storiti več. Drugače pa nekih bistvenih razlik med študenti ni.

Pa morajo študenti plačevati šolnino ali je šolanje brezplačno?

Plačujejo neko manjšo šolnino, ob finančni podpori države. Fakulteta v Izmirju, kjer učim jaz je javna. Smeri v angleškem jeziku so drugače dvakrat dražje kot tiste v turškem. Seveda pa obstajajo tudi zasebne fakultete, kjer morajo študentje plačevati precej višje šolnine. Na tovrstne fakultete hodita dva tipa študentov: tisti, ki so bili že na prejšnji stopnji zelo uspešni in so si zagotovili štipendije, ter oni, ki plačajo šolanje iz svojega žepa. Drugi so po navadi slabši, tako da so rezultati na zasebnih in javnih šolah v povprečju primerljivi.

Bi lahko veliko število študentov pripisali slovenski polpretekli zgodovini, ko smo živeli v socializmu, in je imel vsak zagotovljeno pravico do brezplačnega visokega šolstva? Kje postaviti ločnico med pravicami na eni in privilegiji na drugi strani?

Slovenija je več kot očitno še vedno v tranziciji. Še vedno občutite prednosti obdobja, iz katerega prihajate, hkrati pa ste začeli čutiti pomanjkljivosti tega, kamor greste.

Vsekakor imate določene stvari, vsaj po mojem mnenju, dobro urejene. Na primer porodniški dopust in javno šolstvo. Vsekakor marsikaj v Turčiji ni popolno, vendar lahko isto rečemo za Slovenijo. Določene pravice v Sloveniji bi v Turčiji ali kaki drugi državi smatrali za privilegije. Torej bodo spremembe sploh v luči zdajšnje krize vsekakor potrebne.

Po drugi strani pa je težko določiti pravo pot. Človek ni stroj. Pretirane spremembe lahko pripeljejo do drugih težav, kot so socialni nemiri.

Magistrirali ste v Združenih državah. Kakšen vpliv je imela ta izkušnja na vas?

V ZDA sem študirala le na drugi stopnji, kjer sem pridobila magisterij. Bila sem del večje mednarodne skupine, to je bilo tudi prvič, ko sem bila v stiku s toliko različnimi kulturami. Izkušnja je vsekakor spremenila moj pogled na svet.

Tam sem bila tudi tutorka kolegom. Pri tem sem ugotovila, da je pristop do učenja precej različen od države do države, ameriški študentje brez svojega računala enostavno ne zmorejo, na drugi strani pa lahko študentje iz drugih precej revnejših držav izračune opravijo brez kakršnekoli pomoči. To seveda ne pomeni, da je en pristop boljši od drugega. Le različen.

Po drugi strani pa primer določenih uspešnih ljudi kot je Bill Gates, kaže na to, da za uspeh ni potrebna le dobra izobrazba, temveč mnogo več.

Kje se po vaše kaže veličina (slabost) Združenih držav Amerike?

V svobodi govora. Na vseh ravneh, na vseh področjih. Mislim, da je tega na sploh premalo. Vsekakor pa je tega premalo v Turčiji. So seveda pomanjkljivosti kot je pozitivna diskriminacija, ki je konec koncev le diskriminacija. Vseeno pa daje sistem svobodo posamezniku, da ta doseže samouresničitev. To tudi mislim, da je razlog, zakaj hoče toliko ljudi še vedno v ZDA. Dober primer so Nobelovi nagrajenci, ki so sicer iz različnih držav, vendar pa se je večina šolala ravno v ZDA.

Kako vi kot ženska dojemate delovno okolje v Sloveniji in Turčiji?

Zanimivo je, da je večina profesorjev na moji fakulteti žensk. Kar 80%! Seveda je drugod po Turčiji drugače. S številčno prevlado moških sem se torej srečala šele, ko sem prišla poučevat sem. Sicer pa je v Slovenijo odstotek zaposlenih žensk precej višji kot v Turčiji, kjer dela le četrtina žensk. To seveda ni dobro.

V Sloveniji nimam administrativnih nalog in se ne ukvarjam s politiko fakultete. Tu sem, le da poučujem. Sem pa kljub temu opazila pri kolegih, da v Sloveniji ljudje na sploh radi debatirajo o dogajanju okrog sebe, o politiki in podobnem. Podobne akademske debate v Turčiji niso pogoste. Tam so profesorji povečini zaposleni z administrativnimi zadevami, obstajajo tudi »klike« znotraj učiteljstva samega. To raven akademskih debat je bilo vsekakor lepo izkusiti, ko sem prišla sem. Mogoče je to spet posledica majhnosti Slovenije, tu je res govora o vsem mogočem, dočim v Turčiji debatiramo kar o Turčiji sami. Prihod sem mi je vsekakor dal nek nov način gledanja, torej kako vi kot majhna država gledate na svet.

Tu ste učili že prej. Potem pa ste se vrnili nazaj in sedaj učite tu le izredno. So bili razlogi za odhod osebne narave ali pa je bil nemara razlog vedno slabša gospodarska klima v EU, še posebej pa v Sloveniji?

Ne, odhod ni imel prav nič opraviti s Slovenijo. Sem sem prišla kot gostujoča predavateljica za eno leto. Pravzaprav sem imela enoletni študijski dopust, tako da sem bila uradno še vedno profesorica tudi tam. Nato sem dopust podaljšala še za eno leto, saj je bila to moja pravica. Ko se je dvoletni staž na Ekonomski fakulteti bližal koncu sem se odločila za vrnitev na matično fakulteto. Sem pa bila vesela, ko se je ponudila možnost, da sem tu izredna profesorica in se tako nekajkrat na leto vrnem v Slovenijo.

Kako torej vi kot objektivni opazovalec dojemate trenutno situacijo, v kateri se je znašla Slovenija? Kje so glavni razlogi, da se Slovenija še kar ne more izviti iz primeža recesije?

Vsekakor bo težko obdržati isto raven pravic in privilegijev. Slovenija je majhna država z majhnim domačim trgom in je močno podvržena negativnim dogajanjem na tujih trgih. Prav tako se je Slovenija s pristopom k EU odrekla delu samostojnosti pri kreiranju določenih politik. Ne more preprosto tiskati več denarja in tako devalvirati svoje valute. Turčija ima na drugi strani večji notranji trg z lastno valuto. V določenih pogledih je Turčija na boljšem kot Slovenija. Hkrati pa je Turčija vseeno močno odvisna od dogajanja v EU, saj je največja trgovinska partnerica ravno EU (kar 50% zunanje trgovine). Imamo tudi velik primanjkljaj na tekočem računu trgovinske bilance, zato lahko pomeni recesija v Uniji velik udarec za nas. Tako se trudi vlada poiskati nove zunanje trgovinske partnerje, predvsem v Rusiji in bližnjevzhodnih državah.

Lahko opazite vedno večji razkol znotraj slovenskega naroda? Na eni strani staro, s socializmom prežeto razmišljanje, na drugi strani pa vedno liberalnejše (v ekonomskem smislu)?

Opazila sem, da so mladi vedno bolj nagnjeni h konformizmu, le-ta pa lahko vodi k vedno večjemu individualizmu, ki je sam po sebi lahko slab, sploh v času, ko bi morali najti širši družbeni konsenz, za pot iz krize.

Znan vam je izraz »neoliberalizem«. V Sloveniji ima ta beseda negativno konotacijo, predvsem po zaslugi sindikatov, ki z njo opisujejo vse, kar je po njihovem mnenju narobe s kapitalizmom. Kakšen je vaš odnos do tega pojma?

Definitivno je misel, ki je in še vlada svetu. Na dolgi rok pa bodo potrebne spremembe. Težko je reči, kam bodo stvari šle, ker je sama misel tako močno vtisnjena v skupno zavest. Celo v tem trenutku vas učimo tovrstnega razmišljanja. Po drugi strani pa: kaj je alternativa?

Ljudje morajo imeti upanje, drugače se vse lahko kaj hitro zruši samo vase. Problem sedanjega sistema je v dolžniškem financiranju, ljudje preprosto nismo vedeli, kje je meja, in se nismo znali ustaviti.

Pred nekaj dnevi sem brala članek o študentih s Harvarda, ki so protestno zapustili predavanje o osnovah ekonomije, saj so verjeli, da jim niso primerno predstavljene alternative današnjemu sistemu.

Po drugi strani Turčija v zadnjem desetletju doživlja pravi razcvet. Pred nekaj leti je imela celo rast, ki je bila manjša le od kitajske. Kaj je Turčija naredila pravilno? Lahko uspeh pripišemo le naravnemu bogastvu, ki ga je v Turčiji veliko?

Po letu 2002 imamo v vladi le eno stranko, ki zato precej lažje vlada. Prav tako pa je šel naš bančni sektor čez finančno krizo že v letu 2001, kjer je propadlo mnogo slabih bank – bančni sektor se je temu primerno skrčil. Zato je bil naš bančni sektor v letu 2008, ko se je kriza začela, precej bolje pripravljen kot ameriški ali evropski. Je pa res, da je tretjina bank v Turčiji podružnic evropskih bank, kjer obstaja strah pred dokapitalizacijo. Bodo te banke pustile kapital v turških bankah ali pa ga bodo potegnile ven, če do dokapitalizacije slučajno pride?

Prav tako so naše banke pod strožjim nadzorom, zato si naša podjetja raje sposojajo denar v tujini, kjer je to lažje. Tu seveda obstaja problem možne devalvacije domače lire, kar bi pomenilo nezmožnost odplačevanja v tujini najetih kreditov.

Kot že rečeno ima Turčija velik deficit na tekočem računu trgovinske bilance, ki znaša 8% celotnega turškega BDP-ja. Prednost Turčije je, da ima samostojno monetarno politiko in lahko kadarkoli devalviramo svojo valuto. Inflacija je posledično precej visoka in se vrti okoli 8%, kar je vseeno precej manj kot je bilo še pred nekaj leti.

Lahko torej rečemo, da je trenutno Turčija v kar dobrem gospodarskem položaju, kar pa se lahko kaj hitro spremeni.

Gradi Turčija na panogah z visoko dodano vrednostjo?

Ena od glavnih panog v Turčiji je tekstilna industrija, ki pa je doživela hud udarec s trenutno krizo. Veliko podjetij je namreč preselilo proizvodnjo v države z cenejšo delovno silo kot je na primer Bangladeš. Prav tako pomembno je gradbeništvo, ki pa je vseeno problematično, saj ponudba presega povpraševanja in zato kar sama gradbena podjetja dajejo kredite kupcem stanovanj. Gradbeni sektor pa je bil močno na udaru tudi zaradi vojne v Libiji, kjer je poslovalo mnogo turških podjetij.

Prav zato se trudim naučiti svoje študente o pomembnosti inovacij in podjetništva v gospodarstvu.

V letu 2011 se soustvarili članek z naslovom Pomanjkljivosti financiranja Srednjih in malih podjetij v Sloveniji in Turčiji. Podjetniško okolje v Sloveniji je precej rigidno. Lahko isto trdimo za Turčijo?

V Turčiji kar 99% BDP-ja ustvarijo majhna in srednje velika podjetja. Obstajajo agencije, ki jim nudijo podporo in ki razdeljujejo vladne subvencije.

Po drugi strani pa je turškim malim podjetjem precej lažje, saj je domači trg mnogo večji, in so lahko uspešna  ter se preživljajo že v Turčiji sami. Na drugi strani so mala podjetja v Sloveniji že v osnovi primorana na borbo na večjem evropskem tržišču.

V zadnjih dneh smo lahko slišali, de je turška vlada odpravila določene omejitve, ki zadevajo religijo v šolah. Je zapuščina Atatürka ogrožena? Kako vi kot izobražena ženska vidite položaj znanstvenic v Turčiji?

Te spremembe mi niso preveč všeč. Atatürk je bil precej pred svojim časom. Tako smo turške ženske dobile ene prvih v svetu volilno pravico. Mogoče ravno tu leži problem: ta pravica nam je bila dana in je zato ne znamo dovolj ceniti. Imamo jo za samoumevno.

Glede na to da je Koran pisan v stari arabščini in je Turkom zato nerazumljiv, je nastala močna klerikalna elita, ki svete spise interpretira.

Seveda je graditi politiko na religiji nevarno, saj to lahko omejuje ljudje brez vere oz. tiste, ki verjamejo v sekularizem. Ko je vera zlorabljena v politične namene, ta deli ljudi na podlagi tega, kaj jedo, imajo oblečeno itd. Mislim, da gre Turčija skozi neke vrste test. Na tej točki gre lahko v katerokoli smer. Vendar imam še vedno upanje zanjo.

Na zahodu obstajajo predsodki do islama. Kako vi vidite religijo v ekonomiji? Kaj mislite o islamskem bančništvu? Mislite, da lahko tovrstno bančništvo predstavlja potencialno rešitev za zahoden tip bančništva, ki je v škripcih?

Vsekakor je zanimiv koncept – bančništvo brez obresti, vendar imam določene pomisleke. Sicer v Turčiji nimamo klasičnega islamskega bančništva, imamo pa banke, ki poskušajo posnemati delovanje islamskih sorodnic. Vprašanje, ki se mi poraja je: kdo bo reševal te banke, ki delujejo na podlagi delitve dobička in izgube (profit-and-loss sharing), če bodo slučajno naletele na težave? Mislim, da so tovrstne banke uspešne predvsem v izvabljanju denarja od vernih ljudi.

Za konec intervjuva, da zaključiva »neekonomsko, me zanima še katera je najljubša stvar v Sloveniji? In katero najbolj pogrešate, ko ste tu?

Kolesarjenje. To mi je bilo med mojim daljšim bivanjem tu najljubše. Posebej mi je bila všeč tudi knjižnica pod krošnjami. Preprosto ljubka ideja.

Najbolj pa tu pogrešam morje. V Izmirju je le-to zelo blizu. Mislim, da to dobro vpliva na človeka in ga pomirja.

Kristian Jerebič, efnews


Image gallery:

Related news

Publish your comment: