EF » EFnet » Novice » Evropska unija: poudarek na razvoju evrskega območja

Evropska unija: poudarek na razvoju evrskega območja

27.06.2018

Dr. Mojmir Mrak,  redni profesor in Jean Monnet Chair za področje “ekonomskih politik EU” na Univerzi v Ljubljani ter gostujoči profesor na dunajski univerzi Wirtschafts Universität (WU).

Evropska unija (EU) je uspela premostiti turbulentne dogodke, kot so svetovna finančna in migrantska kriza ter Brexit. Evropsko gospodarstvo raste, stabilno gospodarsko okolje pa zahteva odločnejše korake za zagotovitev dolgoročne stabilizacije evrskega območja.

IMG_9889

Katere glavne izzive, s katerimi se EU sooča, bi kot ugleden profesor na področju ekonomskih politik EU izpostavili v tem trenutku?

Pred EU in evrskim območjem je dejansko cela vrsta izzivov. Nekatere lahko opredelimo kot tradicionalne, kot so konkurenčnost in podnebne spremembe, nekateri pa so nastali v novejšem času, kot so na primer posledice finančne in migrantske krize pa tudi Brexit. Te izzive lahko obravnavamo kot zunanje ali notranje. Med zunanjimi izzivi je treba zlasti omeniti politične težave v bližini EU, zlasti v Ukrajini in v arabskih državah. Tudi odnosi z dvema velikima sosedama, Rusijo in Turčijo, so nestabilni, prav tako pa se spreminjajo odnosi z ZDA pod predsednikom Trumpom. Med notranjimi izzivi Evropske unije, torej tistimi, ki so povezani z odnosi med članicami, lahko hitro opazimo vse večjo delitev držav na sever in jug kot posledico finančne krize ter delitev na vzhod in zahod v kontekstu migrantske krize. Nenazadnje pa je Brexit spremenil dinamiko v odnosih med članicami EU, ki so članice evrskega območja, in tistimi, ki niso.

Evropsko gospodarstvo je trenutno stabilno. Katere ukrepe bi morala EU izvesti, da se pripravi na morebitne prihodnje krize?

Drži, politična situacija v EU je danes bolj pozitivna kot pred letom ali dvema. Na eni strani je to posledica političnih dogodkov,  na drugi strani pa se zdi izid Brexita danes za EU manj dramatičen kot takoj po izvedbi referenduma. Tudi večja gospodarska uspešnost je pripomogla k izboljšanju razpoloženja v EU na splošno. Dejansko se EU in njenemu evrskemu območju ponuja priložnost, da ‘v svoji hiši’ vzpostavita red, a ta ne bo dolgo trajala. Menim, da bo morala reforma območja EU temeljiti na načelu »naredimo skupaj manj projektov, a bolje«. To dejansko pomeni, da bodo morale članice EU na določenih področjih še tesneje sodelovati kot v preteklosti. Tipičen primer je sodelovanje na varnostnem in monetarnem področju. Na nekaterih drugih področjih, kjer okrepljeno sodelovanje ni nujno potrebno, pa bi države članice v prihodnje morale imeti več suverenosti pri izvajanju svojih politik. Sam na primer ne vidim kakšne večje konceptualne težave, če se segmenti določenih gospodarskih politik, vključno s skupno kmetijsko politiko, do neke mere ponovno nacionalizirajo.

Kakšne vrste reform za stabilnejše evrsko območje potrebujemo? Kaj želimo doseči s temi ukrepi?

V zadnjih letih se je ekonomsko upravljanje evrskega območja precej okrepilo. V nasprotju z obdobjem pred krizo imamo danes veliko trdnejši mehanizem za preprečevanje krize in tudi mehanizem za reševanje krize, ki ga takrat sploh nismo imeli. Zato se strinjam, da je evrsko območje danes bolje pripravljeno na naslednjo krizo kot pred desetimi leti, vendar ekonomsko upravljanje območja še zdaleč ni popolno. Kar nedvomno potrebujemo, če želimo, da evrsko območje deluje, je popolnoma operativna bančna unija, z vsemi tremi glavnimi stebri. Poleg tega se bodo morale države članice evrskega območja odločiti, kakšni fiskalni uniji se želijo pridružiti, torej s fiskalnimi transferji ali brez njih, pa tudi to, kateri standardizirani postopek za prestrukturiranje dolgov so pripravljene uvesti. Nazadnje pa bodo morale bodisi okrepiti Evropski mehanizem za stabilnost ali ga pretvoriti v dobro delujoč Evropski denarni sklad.

Katere pomembne ovire lahko snovalci politik v tem postopku pričakujejo?

Ker naslednje faze reform evrskega območja predvidevajo porazdelitev tveganj pri nekaterih pomembnih vprašanjih, je realno pričakovati, da bo največji problem, kako vzpostaviti novo ravnovesje med odgovornostjo in solidarnostjo. Ne bi me presenetilo, če bi se najtežje politične odločitve sprejemale šele takrat, ko bo izbruhnila nova kriza. Namreč, izkušnje kažejo, da je tovrstne politične odločitve mogoče sprejeti le v okoliščinah, ko ni drugih možnosti. 

Lahko pričakujemo, da bodo vse države EU v prihodnosti sprejele evro za svojo uradno valuto, ali ta scenarij postaja vse manj verjeten? Kaj so razlogi za to?

Ne verjamem, da bomo kmalu prišli v položaj, da bodo vse države EU imele tudi skupno evropsko valuto. Je pa po drugi strani tudi res, da se je v zadnjem obdobju močno okrepil en dejavnik,  ki bi lahko znatno povečal njihovo željo, da uberejo to pot. Brexit namreč še bolj zmanjšuje relativno pomembnost članic, ki niso del evrskega območja, v EU. V primeru, da reforme evrskega območja dejansko postanejo jedro reform EU, se bodo članice EU zunaj evrskega območja morda počutile, upravičeno ali ne, vse bolj izolirane od središča odločanja. V takšnih okoliščinah bodo bolj verjetno pripravljene razmisliti o vstopu v monetarno unijo.

Kaj je bil za vas vrhunec letošnjega študijskega leta, ki bi ga želeli še posebej izpostaviti?

Če govorimo o vprašanjih, povezanih z EU, je Brexit nedvomno na vrhu seznama. S tem so tesno povezane še razprave o EU in prihodnosti evrskega območja pa tudi začetek pogajanj o proračunu EU po letu 2020.

Več zgodb si preberite v letnem poročilu Ekonomske fakultete Yearly Review 2016/2017.


Image gallery:

Publish your comment:


Twitter: efljubljana