Novo v Galeriji EF | Nataša Kupljenik: »Zafrknila sem vsa vaša pričakovanja, digitalne risbe«
29.09.2020

V oktobru 2020 si bomo v Galeriji in Mali galeriji Ekonomske fakultete ogledali in spoznavali dela diplomirane slikarke in pesnice Nataše Kupljenik.
» Živimo v svetu naglice in hitenja, ko usklajevanje želja, možnosti in obveznosti postaja pravi izziv. Medtem ko slikanje v ateljeju ob vonju olja in terpentina vzbuja nostalgijo po starih časih, ko se je posameznik lahko brez ihte posvečal kakovostnem delu na posamezni sliki, nove tehnologije porajajo celo paleto možnosti umetniškega izražanja, ki so praktične, enostavne in omogočajo velik prihranek časa.
Nataša Kupljenik, slikarka bogatega kolorita, se je z izgubo lastnega ateljeja znašla v položaju prevpraševanja, prilagajanja in iskanja novih možnosti umetniškega delovanja. Z vstopom v svet digitalnih risb, je avtorica odkrila povsem nove možnosti izražanja – delovno sredstvo je bilo zmeraj na dosegu roke; vsak prostor, v katerem se je nahajala, se je lahko začasno prelevil v delovni prostor.
Pripravljenost sprejeti izzive v novem mediju je porodilo oblikovanje povsem nove likovne pisave Nataše Kupljenik. Čopič je zamenjal svinčnik, zaslon je postal podloga, bogata paleta se je spremenila v akromatsko, skrajno poenostavljeno, minimalistično prečiščeno risbo. Sledove nekdanjega bogatega slikarskega ustvarjanja vidimo v občasnih kolorističnih poudarkih, večina del pa temelji na linijski risbi. Kot poudarja umetnica, prve poteze nastajajo spontano, nato sledi misel in občutek za likovno. Te prve poteze so izraz nezavednega in podzavestnega, s pomočjo katerih avtorica omogoča notranjemu, da na površje naplavi esenco, ki je nato podlaga zgodbe in vsebine. Nadaljnji procesi temeljijo na redukciji. Prvotno delo je namreč občasno polno linij, avtorica jih postopoma briše in reducira na tisto najbolj bistveno. Proces je podoben oblikovanju skulpture v lesu ali kamnu – vsebina nastaja z odvzemanjem odvečnega. Nataša Kupljenik na ta način povezuje ustvarjalni proces pisanja poezije in oblikovanja risbe. Na enak način, kot v poeziji, avtorica poskuša doseči strnjen in razločen izraz človeškega duha skozi izrazne možnosti jezika; s pomočjo redukcije likovnih elementov oblikuje v polju vizualne umetnosti povzeto vizualno misel in s tem, po lastnih besedah, ustvarja lastno različico »digitalne vizualne poezije«.
Cikel digitalnih risb temelji na dveh kolorističnih načelih: na risbi s črno linijo na belem ozadju in belo linijo na črnem ozadju. Ta osnovna delitev primarno določa značaj, poudarke in samo nasičenost del – ki delujejo bodisi kot silhuete v nastajanju ali izginevanju bodisi gre za prepišne, poudarjeno eterične ali natančno definirane elemente kompozicije. Z vidika vsebine Nataša Kupljenik ustvarja arhetipske oblike, znotraj katerih se kot pri Rorschachovih madežih pojavljajo in izginjajo prepoznavne oblike in forme, ki so pogosto na meji abstraktnega. Dela varirajo od centralno umeščenih motivov do dvojnih prikazov s simetrično oblikovanim likovnim v interakciji, kadar gre za srečanje, odhod ali dialog. Osrednji motiv pogosto asocira na pradavno formo, ki je v zadostni meri določena, da jo še prepoznamo, hkrati pa je odprta in zato ima vsak opazovalec svobodo interpretacije opaženega. Čeprav digitalna risba ponuja množico možnosti tehnično popolno izpeljanega dela, kar pogosto ustvarja občutek sterilnosti in distanciranosti, v nizanju detajlov zrcalno ustvarjenega prikaza dveh likov ali dveh simetričnih strani istega motiva, lahko najdemo majhne razlike, ki delu, nastalem v digitalnem mediju, dajejo toploto, človeškost in konec koncev tudi življenje. Nataša Kupljenik ilustrira različne teme, kot so ples, gibanje, zamišljeni sprehajalec ali osebe med pogovorom. Človeške figure so pogosto stilizirane: njihov značaj se izraža s pomočjo oblačil, pričeske, telesne drže. Posamezne risbe delujejo kot poezija v sliki – sestavljajo jih nizi ritmično razporejenih elementov, ki oblikujejo lirično kompozicijo. Med tem ustvarjajo vrsto asociacij, na primer cvetlično polje ali raztresene regratove lučke. Igranje z likovnimi elementi, predvsem z linijami in ploščinami, je rezultiralo v vrsti del, v katerih ni več možnosti prvotne asociacije, kar zahteva daljši ogled dela s ciljem sprožanja asociativnega niza. Posebno izstopajo risbe, v katerih je vsebina izražena skozi gib ali gestikulacijo, kakor da gre za ples, meditacijo ali hojo. Raziskovanje in igranje z možnostmi in načini izražanja in komunikacije se pokaže z različicami, v katerih so nakazani le elementi obraza (oči, obrvi, usta), ki govorijo o značaju in psihološkem profilu lika. Vrsta del le nakazuje oris glave brez detajlov obraza, zato se sprašujemo, ali anonimnost ustvarja nelagodje ali morda sproža zanimanje opazovalca.
Pri prikazih dveh form ali dveh likov je poudarek na njunem odnosu. Ponavadi se zrcalita drug v drugem, pri čemer je prisotna harmonična simetrična kompozicija; zelo so zanimive tudi silnice gibanja med njima, odvisno od tega, ali sta obrnjena drug proti drugemu, vsak v svoji smeri, ali pa sta obrnjena proti opazovalcu. Zrcalnost oziroma dvojnost igra pomembno vlogo v delih predvsem skozi vidik dodatnega potenciranja likovnosti in harmonije dela samega ter estetskega doživetja, vendar tudi pri simboliki in pomenu – vsi se zrcalimo v nekom ali nečem, skozi lastne izkušnje, vzgojo, odnos s partnerjem, družino, otroci. Toda dvojnost lahko interpretiramo skozi dvojnosti stvari in duha, bistva in substance, duše in telesa, dobrega in zlega, svetlobe in teme, kar je znova naloga opazovalca in njegovega doživljanja dela. V risbah na črni podlagi je pogosto poudarek na obrisih in prostoru kompozicije. Gre za večpomenske risbe, v katerih glede na percepcijo podoba lahko deluje kot dva linijsko definirana lika, umeščena ob robove dela in povezana s spodnjo linijo; drugi pogled nam lahko vzbudi asociacijo na arhetipsko krajino kanjona ali doline, omejene s skalovjem, nad katerim leti ptica. Včasih se pojavljajo tudi poenostavljene forme, ki z volumnom, blago zaobljenimi linijami in spiralnimi gibi asocirajo na prikaz zamišljenega ženskega lika. Medtem ko so kompozicije z osrednjimi imaginarnimi subjekti najkompleksnejše, spada med najbolj prečiščena dela zagotovo kompozicija z minimalizirano osrednjo linijo, z razširitvijo na vrhu. Tukaj gre spet za relativno definirano formo, ki sugerira rast ali predpostavlja rastlino oziroma obliko, ki šele nastaja, vendar avtorica motiv hkrati pušča odprt, pri čemer ni več možnosti za skupen ali poenoten pomen. Subtilno, nežno, prečiščeno in skrajno minimalistično oblikovana forma, s komaj zaznavnimi namigi in asociacijami je obenem maksimalno svobodna in definira značaj celotnega cikla.
Nataša Kupljenik je z vstopom v svet digitalne risbe zapustila klasične ustvarjalne tehnike in medije ter tako iznašla nepričakovani svet absolutne svobode, ki zaznamuje spontani ustvarjalni proces, zaznavanje intuicije in sproščeno ustvarjanje, brez pričakovanj, ki si jih vsiljujemo sami ali nam jih vsiljuje okolica. Četudi ima digitalno risanje pomanjkljivosti, kot je nezanesljivost stroja – mobitel ali tablica lahko zamrzneta ali se izklopita in je ves trud vložen v delo, tako kot delo samo, zaman – vseeno spodbuja bolj razdelan pristop k delu, shranjevanje različnih faz risbe, kar zopet omogoča bolj natančno analizo in premislek o smeri razvoja ustvarjalnega cikla. Ob tem postane sam ustvarjalni proces nekakšna miselna igra kompleksnega in večplastnega grajenja ter percepcije končanega dela. Omenjeni pristop terja nenehno dejavnost, saj se oblike nenehno pretakajo in iz prvotnih oblik porajajo drugačne motive, kar se izrazi v edinstvenem imaginariju bitij in likov, skozi katere Nataša Kupljenik izraža svoj notranji svet, ustvarjalnost in lastno zgodbo popolne svobode.«
Sonja Švec Španjol, mag. umetnostne zgodovine
Razstavo si lahko ogledate oktobra v prostorih Galerije in Male galerije Ekonomske fakultete
Vljudno vabljeni!