EF » EFnet » EFnews » Ekonomija pod žarometi

Ekonomija pod žarometi

05.05.2021

EKONOMIJA POD ŽAROMETI

 

Ekonomija je premalokrat v osrčju strokovne debate, glede na intenzivnost, s katero se vsakodnevno prepleta z našim življenjem in delom. Alumni Ekonomske fakultete je tako z namenom predstavitve aktualnih tem 22. aprila 2021 gostil online dogodek »CPOEF E-TALK: Ekonomija pod žarometi«, v sklopu katerega so vodilni strokovnjaki, akademiki, novinarji in gospodarstveniki delili svoja razmišljanja in odpirali paradigme ekonomske filozofije ter njen vpliv na poslovanje in družbo. V naslednjih vrsticah predstavljamo misli, nagovore, koncepte, ideologije, trende ter izzive, ki so jih imenitni govorci postavili v jedro diskurza.

 

Predsednik Alumni Ekonomske fakultete in predsednik uprave Riko Janez Škrabec se je spomnil svojih pogovorov z Nobelovim nagrajencem za ekonomijo, Paulom Krugmanom, in nekdanjim podpredsednikom ZDA, Alom Gorom, in dejal, da je svojo poslovno priložnost našel v zelenih tehnologijah, ki jih zagovarjata oba omenjena sogovornika. Pozval je k temu, da Slovenija svoje prihajajoče predsedovanje EU izkoristi za pospeševanje vstopanja držav Zahodnega Balkana v Evropsko unijo.

 

Red. prof. dr. Dušan Mramor (EF UL) je onesnaževanje okolja izpostavil kot največjo grožnjo naši dobrobiti. »Izogniti se moramo zmanjšanju materialne blaginje,« je v nadaljevanju izpostavil ob problemu staranja prebivalstva, pri čemer je posvaril pred napačnimi ukrepi, s katerimi bi države rade omejile svoje izdatke za upokojeno prebivalstvo, kot je denimo ohranjanje pokojninskih izdatkov v višini vedno enakega deleža BDP. Dr. Mramor se je spomnil svojih mandatov in dejal, da je bilo med njegovim prvim mandatom na mestu ministra za finance od leta 2002 do 2004 poslance še mogoče prepričati, da ne vztrajajo pri višjih pokojninah. Med drugim mandatom, od leta 2014 do 2016, pa je prevladal argument moči, ki je bil rezultat pritiskov v smeri nižanja pokojnin in večanja števila upokojencev, ki so tako povečali svojo politično moč.

 

Red. prof. dr. Maks Tajnikar (EF UL) je ponazoril neenakosti na nivoju držav in izpostavil, da je Slovenija v 2016 zaradi tega dejstva izgubila 17 milijard evrov BDP. Tako je bil namesto 57 milijard evrov, kolikor bi nam pripadlo, če bi BDP Evropske unije razdelili na vse zaposlene enako, BDP v Sloveniji leta 2016 le 40 milijard evrov. Na račun slabše kapitalske intenzivnosti smo v Sloveniji leta 2016 izgubili 8,6 milijarde evrov potencialnega BDP. Malo več, in sicer 8,8 milijarde evrov, smo izgubili na račun nižjih plač zaposlenih, kot je to povprečje v EU. »Da teh izgub ne bi imeli, moramo v Sloveniji povečati kapitalno intenzivnost,« je dejal dr. Tajnikar in dodal, da smo bili v letih po osamosvojitvi v Sloveniji v tem uspešni, a še zdaleč ne dovolj. »Pritegniti moramo kapital, ki ne bo kupoval naših tovarn, ampak takšnega, ki bo gradil nove,« je še povedal. Da bi ujeli korak z EU, v Sloveniji namreč potrebujemo, povrhu obstoječih približno 100 milijard evrov kapitala, s katerim naša država deluje sedaj, še dodatnih 70 milijard evrov kapitala in nikakršne realne možnosti ni, da bi te naložbe zmogli financirati sami. »Tisti, ki nam obljubljajo, da bomo v desetih letih dosegli plače na nivoju Evropske unije, lažejo ali pa ne razumejo zadeve,« je poudaril dr. Tajnikar.

 

Tine Kračun z Inštituta za strateške rešitve je govoril o političnem tveganju v državah Zahodnega Balkana in njegovem vplivu na poslovanje podjetij v teh državah. Politično tveganje je definiral kot spremembo vrednosti podjetja, ki je posledica nepričakovane poteze politike. »Je pa tudi nevarnost, da bodo ukrepi vlad zmanjšali denarne tokove, ki jih pričakujejo vlagatelji,« je definicijo dopolnil Kračun. Krizo covida-19 je izpostavil kot primer političnega tveganja, ko je dejal: »Do sedaj si nismo znali predstavljati, kako politično tveganje vpliva na naše življenje, zdaj pa smo videli, kaj pomeni, če se zapre gospodarstvo ali če se zaprejo meje.« Kot enega novih generatorjev političnih tveganj je Kračun izpostavil družbena omrežja oziroma tehnologijo. Včasih je peščica ljudi odločala o tem, katere informacije bodo posredovane javnosti. Danes je drugače, saj ima vsakdo z dostopom do interneta svoj pogled in informacije deli z vsem svetom.

 

Ali Žerdin iz medijske hiše Delo se je spraševal o tem, ali bo kriza covida-19 povzročila konec kapitalizma. Povedal je, da kapitalizem ni en sam, ampak ima več različnih sevov, in sicer osebnega, ki je značilen za Veliko Britanijo, koordiniranega, ki je značilen denimo za Nemčijo, in konkurenčni kapitalizem, ki ga je v najčistejši obliki mogoče srečati v ZDA. »V zadnjih letih se govori še o državnem kapitalizmu, ki je značilen za Kitajsko, Rusijo in z nafto bogato Norveško,« je dejal Žerdin. Izpostavil je nasprotujoča si pretekla razmišljanja, da gre razvoj sveta neizogibno iz kapitalizma v komunizem, in po padcu slednjega ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih letih preteklega stoletja razmišljanje, da je zgodovine konec. Slednje je s svojo knjigo Konec zgodovine in zadnji človek populariziral Francis Fukuyama z idejo, da bodo vse države sveta zelo kmalu postale liberalne demokracije. »Zgodovina ni železniška proga, ampak sistem kretnic, v katerem ne vemo, kam se bomo odpeljali, če bomo na nekem razpotju izbrali levo ali desno kretnico,« je nepredvidljivost političnih izbir karikiral Žerdin.

 

Helena Schweiger iz Evropske banke za obnovo in razvoj je osvetlila problem podnebnih sprememb in povedala, da podnebne spremembe ne spoštujejo državnih meja. »Da bi se spoprijeli z njimi, je potrebno pravočasno in kolektivno ukrepanje,« je dejala Schweigerjeva. Povedala je, da se v okviru pariškega podnebnega sporazuma države obvezujejo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov na enoto BDP. Opozorila je, da to ne bo dovolj. »Izpusti se morajo zmanjšati v absolutnem smislu. Če želimo zmanjšati emisije, poleg korenčka potrebujemo tudi palico,« je dejala. Opozorila je, da je težavnost pridobivanja dolžniškega financiranja povezana z njihovo nagnjenostjo k naložbam v zelene investicije. Težje kot pridobivajo financiranje, manj so naklonjene zelenim naložbam. To je posebej opazno v naložbah, ki zahtevajo znatna finančna sredstva. Izpostavila je, da je pomemben dejavnik zavedanja o potrebnosti naložb, ki prispevajo k zmanjšanju kvarnega vpliva na podnebne spremembe, osebna izkušnja managerjev z ekstremnimi vremenskimi pojavi. »Ti direktorji so bolj zaskrbljeni glede podnebnih sprememb in okolja in rezultat tega je, da imajo njihova podjetja boljše prakse na področju upravljanja z naravnim okoljem,« je še povedala Schweigerjeva.

 

Mag. Marcel Štefančič, voditelj oddaje Studio City, je govor z naslovom »Koronska zarota in vpliv na globalno ekonomijo« odprl z uvodnim sestavkom dokumentarca »Behind the Curve«, ki govori o ljudeh, ki verjamejo, da je zemlja ploščata. Ideja o tem ni nova, eskalirala pa je sedaj, v času lažnih novic. To je ultimativna lažna novica, ki je živa zaradi neizobraženosti ljudi, prilagojenih YouTube algoritmov in pritiskov religije, najavlja razlago dokumentarnega filma. In vendar psihološki in emocionalni razlogi, ki združujejo člane skupnosti, niso zanemarljivi. Zaradi vere v ploščato zemljo se čutijo povezane, del celote, njihovo življenje je dobilo smisel, končno živijo v združbi, kjer so slišani in razumljeni. »Vztrajanje pri tem, da je zemlja ploščata, pa pove vse o življenju v neoliberalnem kapitalizmu … Tu vidimo, kaj vse morajo ljudje početi in verjeti v času neoliberalizma, ki jih je ločil, osamil, odtujil, izoliral, da ne rečem karanteniziral, nemara celo lock-down-liral.« Antropologi opazujejo, da sta z evolucijskega vidika za preživetje skupnosti vera in povezanost pomembnejši od resnice, zato lažne novice predstavljajo ekonomski problem, neoliberalci predstavljajo problem, »antikoronci« predstavljajo problem, povzema smernice razlogov obstoja obojih.

 

Red. prof. dr. Aljoša Valentinčič (EF UL) se je dotaknil teme resnične donosnosti cepiv. Cepiva letno rešijo 3 milijone ljudi, še 1,5 milijona več bi jih rešile, če bi bila cepiva prosto dostopna. S pogledom v ozadje finančnih podatkov farmacije, kjer se številke vrtijo okoli 1.207 milijard evrov letno, je izračun navedel, da cepivom namenijo približno 3,5 odstotke vseh prihodkov. V primerjavi z ostalimi zdravili je prihodek od cepiv praktično zanemarljiv. »Tudi v potrošniški košarici nas posameznikov cepiva predstavljajo bistveno manjši odstotek kot nekateri drugi proizvodi, druge storitve, ki jih radi kupujemo. En tak primer so telefoni, tablice in računalniki proizvajalca Apple.« Apple ima kar 6-krat več prihodkov kot proizvajalci cepiv letno. Pri proizvodnji cepiv je sicer res, da so precej dobičkonosna, saj izhajajo iz starih receptur in ne potrebujejo dodatnih študij, za razliko od cepiva v razvoju, kot je trenutno cepivo proti covidu-19. Izpostavil je še, da je sama proizvodnja cepiva draga in ni upravičena za davčne olajšave, saj farmacevtska podjetja to že opravijo za raziskavo in razvoj. Enačenje današnjega časa s časom čarovniških napojev ni utemeljeno, zaključuje dr. Valentinčič.

 

Izr. prof. dr. Petra Došenovič Bonča (EF UL) je naslovila vprašanje, ali bi z uresničenjem predloga zdravstvene reforme Ekonomske fakultete iz leta 2014 lažje preživeli pandemijo. Že leta 2014 je tekel pogovor z vsemi deležniki slovenskega zdravstva o reformi, ki se je zaključil z 82 predlogi za izboljšanje sistema delovanja slovenskega zdravja. Izmed vseh predstavljenih sta na primer holding izvajalcev in odprave občin kot principala v zdravstvu več kot očitno nujno potrebna. »To, da nismo ustanovili holdinga javnih izvajalcev, je vodilo do tega, da so bolnišnice vsaka zase reševale pandemijo, namesto da bi to počele skupaj. To, da ni bilo holdinga, je povzročilo tudi to, da na enem mestu ni bilo identifikacije zmogljivosti.« Ne le to, v razmerah, ki smo jih doživeli, je posamično delovanje bolnišnic vodilo v neučinkovito kupovanje zdravstvene opreme, hkrati pa so se bolnišnice ravnale po profitnem odzivu. Razlike precepljenosti v različnih občinah in nehomogeno delovanje v zdravstvu bi, glede na to, da je večina ustanov v državni lasti, s povezanostjo lažje reševali glede na potrebe posameznih ustanov in s tem učinkovito pristopili do izzivov, ki smo jih bili deležni.

 

Red. prof. dr. Jože P. Damijan (EF UL) je odgovarjal na vprašanje, ali denar res raste na drevesih. Nenavadno vprašanje, a vendar glede na to, da se bo državni dolg večine držav v korona krizi povečal za 15 do 20 odstotkov, zelo relevantno. V kratkem govoru je odgovoril na dve ključni vprašanji: ali lahko centralnim bankam zmanjka tega denarja in, če dajejo tako ogromne količine denarja na trg, ali nam preti hiperinflacija, kot smo ji bili priča v jugoslovanski krizi? Za razumevanje tega problema je ključno razumevanje, kaj pravzaprav je denar in kako nastaja. Danes banke kreirajo denar z bilanco stanja, ki jo beležijo bančni računalniki. »Denar v modernem gospodarstvu se ne ustvarja tako, da ga tiskajo centralne banke, kot si ljudje običajno predstavljajo. Denar dejansko ustvarjajo poslovne banke. Denar ustvarjamo mi, se pravi gospodarstvo, podjetja in potrošniki, s tem, ko pridemo na banko in nam banka odobri kredit. Če ne dobimo kreditov, se količina denarja v obtoku ne poveča,« je dr. Damijan ponudil tipično makroekonomsko učbeniško razlago o tem, kako nastane denar.

 

Red. prof. dr. Marko Pahor (EF UL) je na vprašanje »Ali svet potrebuje bitcoin?« za začetek odgovoril z dejstvom, da pri tem še vedno prevladata dva pola. Navdušenci, ki so prepričani, da bo tehnologija bločnih verig v celoti spremenila svet, kot ga poznamo danes, na drugi strani pa skeptiki, ki menijo, da kripto denar ni nič drugega kot klasična piramidna shema, ki deluje na sofisticirani bolje porazdeljeni Excelovi tabeli. Dr. Pahor pravi, da se kot ekonomist težko postavi na katerokoli stran, ampak se zateka k ekonomski znanosti in orodjem, ki jih ta ponuja. Analiza ekonomskih modelov daje odgovor na vprašanje, ali lahko te storitve prodajamo. »Uspešen poslovni model najprej omogoča, da določena storitev preživi brez stalnega dotoka kapitala od zunaj. A mora biti dober poslovni model kljub temu več kot to. Dober poslovni model daje tehnologiji možnost organske rasti in razvoja, za kaj takega pa mora nova tehnologija res pomeniti nekaj boljšega, nekaj, kar naredi naše življenje prijetnejše, bogatejše.« Za odgovor na to se je ozrl v zgodovino in razvoj interneta, kateremu je težo pravzaprav dal razvoj spletne trgovine Amazon. In vendar je bil to le prenos že obstoječih poslovnih modelov na splet. Resnična revolucija se je zgodila, ko se je razvil poslovni model, ki brez obstoja interneta ne bi obstajal. Torej – je bitcoin le prenos dobre prakse na splet ali popolna revolucija? Obeta veliko, in vendar bo prihodnost bitcoina razkril čas.

 

Izr. prof. dr. Igor Lončarski (EF UL) je predstavil prihodnost finančnega sistema, ki na eni strani kot del ekonomskega sistema spodbuja potrošnjo, na drugi pa omogoča varčevanje ter obenem zagotavlja vire financiranja raznim naložbam. Danes finančni sistem opredeljujejo obdobja zelo nizkih (celo negativnih) obrestnih mer, kar je za t. i. tradicionalne varčevalce, ki večinoma varčujejo v bančnih depozitih in nizko tveganih naložbah, neugodno. Covid-19 je v življenja ljudi zagotovo prinesel negotovost, ki je rezultirala v varčevanju. Poleg tega so poplave denarja ter že omenjene nizke obrestne mere denar usmerile v bolj tvegane, alternativne finančne naložbe, ki se bodo lahko izkazale kot močno tvegane, saj lahko slednje nimajo resno podprtega zaledja. Predvsem razvite države močno podpirajo koncept trajnostnih financ, ki v osrčje postavljajo denarno vrednotenje vseh vplivov dotičnih naložb. Kam natančno finance gredo, je po besedah dr. Lončarskega težko napovedati, saj »vsekakor trenutno v financah ni nič normalnega, bo pa postalo spet vse normalno, ko se bomo na novo nenormalnost navadili.«

 

Dr. Peter Wostner (UMAR) je na piedestal postavil digitalizacijo. Kljub temu, da je slednja tako za gospodarstvo kot tudi družbo izjemnega pomena, je glede na študije Slovenija do digitalnih tehnologij zelo zadržana. Vrsta pozitivnih lastnosti, ki jih digitalizacija skupaj z robotizacijo in avtomatizacijo prinaša, je zaradi nerazumevanja velikokrat spregledana. Četrta industrijska revolucija, ki virtualni svet prepleta s kibernetskim svetom, danes ustvarja izjemno učinkovite priložnosti. Kot poudarja dr. Wostner, smo »v Sloveniji velikokrat pred vprašanjem: digitalizacija da ali ne? Trdim, da to ni nikakršna izbira. Namreč, zgodba in prehod v industrijo 4.0 se bosta zgodila v vsakem primeru. Kdor v to zgodbo ne bo šel, bo iz igre izpadel.« Zato je pomembno, da se bomo posvetili digitalnim priložnostim in se izognili morebitnim tveganjem, ki bodo najšibkejše in tiste z nizko stopnjo izobrazbe postavili v izrazito nelagoden položaj. Posledično bo ključno ustvariti ustrezno podporno okolje, spodbujati sodelovanje deležnikov na vseh nivojih ter se stvari lotiti ambiciozno in hitro, vendar na pravi način.

 

Izr. prof. dr. Tamara Pavasović Trošt (EF UL) je osvetlila tematiko, ki smo jo danes kar nekoliko spregledali. O tem, da je covid-19 zdravstvena in ekonomska kriza, lahko dnevno beremo v časopisih. Premalo pa se pogovarjamo o ljudeh in posledicah, ki jih je pandemija neenakomerno prenesla na družbo. Tako kot je bilo moč zaznati neenotno prizadetost po gospodarskih sektorjih, je pandemija različno zarezala tudi v človeške, družbene odnose. Povzročila je veliko mentalnih težav pri posameznikih ter povišala stopnjo osamljenosti. Prav tako je olje na ogenj prilila že tako razdeljenemu političnemu svetu. Na drugi strani lahko kot dobro stran pandemije izpostavimo to, da smo se naučili, kako delo opravljati od doma, prek spleta, ter na nek način ponovno oživili kolektivni duh. Po mnenju profesorice je vsaka kriza drugače zaznamovala človeštvo, tokrat pa si želi, da bi »pandemija covida-19 v knjigah ostala zapisana kot pandemija, ki je spremenila t. i. status quo in poleg zdravstvenih implikacij ekvivalentno upoštevala tudi socialne in ekonomske posledice.«

 

Red. prof. dr. Ljubica Knežević Cvelbar (EF UL) je poskušala odgovoriti na vprašanje ali bo turizem preživel pandemijo, s katero se srečujemo danes. Turizem je pred pandemijo zaznamovala silovita rast, h kateri je nedvomno botrovala takratna ugodna gospodarska in družbena klima. Rast so zaznamovali tudi neenakost, tako na strani ponudbe kot tudi povpraševanja, ter izjemni pritiski turizma na okolje. V letu 2020 je sledila pandemija, ki je silovito in dramatično zaznamovala omenjeni sektor. Število mednarodnih turistov je po podatkih na globalni ravni upadlo kar za 74 %, kar nas je vrnilo 30 let v preteklost. Ta izjemen padec je v veliki meri vplival na lokalne ekonomije ter posameznike, ki so zaposleni v sektorju turizma. Glede na to, da ta zaposluje vrsto občutljivih skupin, izguba služb v teh segmentih predstavlja resen družbeni problem. Prof. Knežević Cvelbarjeva je prepričana, da bo turizem preživel krizo, ter opozarja, da bo »stopnja preživetja turističnih deležnikov odvisna od pomoči države, od trajanja restrikcij ter od tega, kako se bodo države odločile odpirati svoje meje za turiste.«

 

Borut Jamnik, predsednik uprave Modra zavarovalnica d.d., je organizacijske spremembe v podjetjih ilustriral kot odziv na krizo. Poudaril je, da so študije socialnih sprememb pred in po krizi pokazale zmanjšano gostoto družbenih mrež, ter dodal, da so se »kot odsekano prenehale socializacije starega sveta, tkivo človeškega bivanja.« Veliko procesov so podjetja pretvorila v digitalno obliko in zaposlenim tako omogočila skoraj popolno fleksibilnost in delo od doma, kar je ponekod vodilo v povečano osamljenost, še posebej med posamezniki brez heterogenih, močnejših vezi v smislu naključnih srečevanj, izmenjave govoric, skupinskih delavnic v živo itd. Po njegovem mnenju se je gospodarstvo v lanskem letu, ko smo se odločali v izrazito negotovih razmerah in ob asimetriji informacij, odrezalo bolje kot politika. V kratkoročni prihodnosti lahko pričakujemo predlaganje in sprejetje mnogih zakonov v fundamentih gospodarstva. Ob tem Jamnik dodaja, da »naj to ne bo zamah z repom napačnega in destruktivnega odločanja, podobnega zadnji pozebi, ki je v zgodnji pomladi prizadela Slovenijo«.

 

Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB, je konceptualiziral priložnosti, ki jih je Sloveniji prinesla pandemija. Slovenija ima kot majhno odprto gospodarstvo odlično lokacijo in veliko talenta, a je primorana biti mednarodno konkurenčna. Kljub idealni umeščenosti si v Sloveniji ne znamo ustrezno postaviti prioritet in konkretnih ciljev, kar bi v globalnem kontekstu vodilo do uspeha. Brodnjak covid-19 označuje za eno izmed večjih zgodovinskih priložnosti za preboj v Sloveniji in pri tem dodaja: »Imamo potencial v talentih, znanju, ki ga je treba zgolj vzeti v obzir, mu dati priložnost. Če želimo deliti več, moramo ustvariti več. Več bomo ustvarili samo, če bomo sloneli na znanju, izkušnjah in na konkurenčnosti, ki ni osnovana na cenovni konkurenčnosti, ampak kakovosti.« Če se bomo želeli postaviti ob bok najelitnejšim državam, bo treba razmisliti v smislu kadrovanja, korporativnega vlaganja, znanja in izkušenj. Prav tako bo treba pretehtati razne strukturne reforme in trajnostne vidike ter ustvariti ustrezno podporno okolje.

 

Anja Puc, Uroš Konda in Danica Tajčman, EF News

 

 


Image gallery:

Publish your comment: