»Študent na Harvardu zahteva veliko od profesorjev, je veliko bolj tekmovalen, a hkrati tudi veliko bolj sodelovalen«
Univerza Harvard v ZDA je univerza, ki je vse od svoje ustanovitve leta 1636 svetu dala ogromno kakovostnega znanja, smernic za tehnološki in družbeni napredek ter skozi svojo mrežo alumnov pustila viden pečat na svetovnem dogajanju. Kot postdoktorski študent in štipendist priznane Fulbrightove štipendije, podeljene s strani ameriške vlade, letos tam gostuje tudi dr. Matevž Rašković. Z njim smo se pogovarjali o oranju ledine pri raziskovanjih na področju integracije ekonomske sociologije in mednarodnega poslovanja pri nas, o študijskem okolju in življenju v kampusu prestižne univerze ter o perečih vprašanjih ameriškega političnega vrha.
1. Kaj je primarni fokus vašega postdoktorskega študija in zakaj prav Univerza Harvard?
Gostujem na Katedri za sociologijo, ki velja za vodilno katedro na področju sociologije na svetu. Včasih še sam ne verjamem, da sem na katedri, kjer je npr. Stanley Milgram izvedel svoj družbeni eksperiment pošiljanja pisem, s katerim je ugotovil, da so vsi v Ameriki oddaljeni le »šest stopinj« prostosti ter da lahko do vsakega v Ameriki prideš v šestih korakih. Danes sta to najbrž dva. Poleg klasične sociologije je katedra pionir tudi na področju t. i. ekonomske sociologije, ki je tudi primarni fokus mojega obiska in raziskovanja v ZDA. Na njej je svetovno slavni Frank Dobbin, pionir ekonomske sociologije. Imam izredno srečo, da lahko tedensko obiskujem seminar ekonomske sociologije, ki ga že tradicionalno skupaj organizirata Harvard in MIT. Vsak teden imamo fantastične govorce in zanimive diskusije, ki mi ne samo odprejo nova obzorja, ampak mi na koncu zastavijo cel kup družbenoekonomskih vprašanj, na katera želim najti odgovore
Primarni fokus mojega obiska je integracija ekonomske sociologije in mednarodnega poslovanja. Sem najbrž edini, ki je začel združevati ti dve področji v Sloveniji in širši regiji. Bistvo mednarodnega poslovanja kot discipline raziskovanja je v razumevanju t. i. bogatosti kontekstov (angl. context richness). Ekonomska sociologija pa je lahko pri tem še posebej uporabno orodje, tako z vidika konceptov kot orodij. Na primer, razumeti družbene mehanizme, ki vplivajo oz. ustvarjajo vzorce potrošnje, razumeti razvoj in vpliv institucij v mednarodnih okoljih na delovanje mednarodnih podjetij, razumeti vpetost (angl. emebeddedness) mednarodnih podjetij v lokalna okolja, razumeti kulturo ne kot zunanjo spremenljivko v mednarodnem poslovanju, ampak kot proces strukturacije. Razumeti vlogo nacionalne identitete, stereotipov, etnične razdalje ipd. v medkulturnem poslovanju. Glavni projekt mojega obiska v ZDA je povezan predvsem s preučevanjem potrošnikov in mednarodnih podjetij v srednji in vzhodni Evropi ter primerjava z vzhodno Azijo. Poleg s Katedro za sociologijo sodelujem tudi s Harvard Business School, kjer obiskujem tedenski seminar »Work, organizations and markets« ter Fairbank center za kitajske študije. Čar Harvarda je v tem, da je kot nekakšen »švedski bife znanja«. Na voljo imaš res veliko, izbereš pa si tisto, kar res rabiš.
2. Kaj predstavlja Fulbrightova štipendija, kakšni so pogoji za njeno pridobitev in kakšno prednost vidite v njej?
Fulbright velja za eno izmed najbolj prestižnih štipendij na svetu, ki jo podeljuje ameriška vlada, natančneje State Department. Do sedaj so podprli že preko 300.000 štipendistov, med katerimi je več kot 30 Nobelovih nagrajencev. V Sloveniji sta bila Fulbrightova štipendista tudi naš premier, dr. Miro Cerar, ter svetovno priznana strokovnjakinja za družbena omrežja, prof. dr. Anuška Ferligoj s Fakultete za družbene vede. Na EF so bile Fulbrightove štipendistke prof. dr. Vesna Žabkar, prof. dr. Irena Ograjenšek in prof. dr. Polona Domadenik. Veseli me, da se tej skupini kot najmlajši član pridružujem. Čar štipendije ni samo izkušnja v tujini in finančna podpora, ali prestiž, ampak predvsem to, da postaneš del Fulbrightove skupnosti. Vsekakor dojemam Fulbrightovo štipendijo v prvi vrsti kot veliko odgovornost in upam, da bom znal upravičiti zaupanje.
3. Kakšen je postopek prijave?
V lanskem letu nas je bilo v celi Sloveniji izbranih le pet za Fulbrightovo postdoktorsko štipendijo. Proces prijave je zelo konkurenčen in večstopenjski. V prvi fazi je potrebno napisati t. i. raziskovalni predlog, izpolniti obsežno prijavo ter priložiti tri priporočilna pisma. V drugi fazi si povabljen na osebni razgovor s predstavniki ameriške ambasade ter preteklimi uglednimi alumni Fulbrighta v Sloveniji. Vprašanja so bila kar zahtevna, potrebno pa jih je predvsem prepričati, kakšno korist bodo od te podpore imele tudi ZDA ter kaj doprineseš k Fulbrightovi skupnosti. V tretji fazi na podlagi priporočila lokalne izborne komisije v Sloveniji končno odločitev sprejme ameriški State Department. Fulbrightova štipendija pokrije stroške bivanja, poti, do neke mere tudi življenjske stroške. Žalostno pa je, da je Slovenija edina država na svetu, kjer se Fulbrightova štipendija obdavči kot dohodek. To v realnosti pomeni, da moraš od že tako omejenega štipendijskega zneska na koncu plačati še dohodnino, kar je absurd. Druga država vlaga v tvoj kader, mi pa smo tako pametni, da to še zaračunamo. V preteklosti je Fulbrightov program že večkrat zagrozil, da enostavno ne bo več izvajal programa v Sloveniji. Kljub temu, da je bil naš premier Fulbrightov štipendist, pa se žal ni še nič premaknilo. Upam, da se bo kmalu. Škoda bi bilo, da bi zapravili to priložnost, ki človeku spremeni življenje.
4. Vaše raziskovalno delo je bilo že pred odhodom v ZDA zelo pestro. Nam lahko opišete, kaj je sedaj področje vašega raziskovanja?
Moje raziskovalno delo se je močno spremenilo vse od mojega doktorskega dela. Čeprav se je moj doktorat začel kot »klasični« doktorat s področja mednarodnega poslovanja, ki se je osredotočal na vprašanje managementa odnosov z dobavitelji v mednarodnih podjetjih, pa je imelo moje gostovanje na Univerzi Harvard na Katedri za sociologijo že v obdobju 2010—2011 velik vpliv. Moj doktorat je postal veliko bolj ekonomsko-sociološki. Odkar sem pri prof. dr. Filiz Garip poslušal predmet Ekonomska sociologija, sem postal velik navdušenec ekonomske sociologije, ki jo sedaj poskušam v čim večji meri aplicirati na klasična vprašanja raziskovanja na področju mednarodnega poslovanja. Ta trenutek raziskovalno veliko delam na področju vpliva nacionalnih stereotipov in etnične razdalje z vidika vplivanja na različne faze mednarodnega poslovanja (npr. pogajanja, sklepanje kompromisov). Pomemben del mojega raziskovalnega dela pa se osredotoča tudi na raziskovanje t. i. generacije milenijcev (oz. generacije Y) ter na proces njihove akulturacije v globaliziranem svetu. Tu delam veliko primerjalnih raziskav med srednjo in vzhodno Evropo in vzhodno Azijo. Na primer, kakšni so vzorci vedenja mladih porabnikov v srednji in vzhodni Evropi ter vzhodni Aziji. V čem smo si podobni, kje različni, predvsem pa, kako kultura in institucije vplivajo na oblikovanje t. i. potrošniških identitet, ki dejansko ženejo potrošnike.
5. Kako poteka vaš »običajni dan« na Harvardu?
Imam srečo, da sem dobil stanovanje v kampusu, za katerega sicer plačujem 2.300 USD mesečne najemnine, tako da mi gre včasih kar malo na jok. Brez Fulbrightove štipendije si tega še zdaleč ne bi mogel privoščiti, saj moja plača ne pokrije niti najemnine. Vstanem ob 7.30. V pisarni sem nekje do 8.30, najkasneje ob 9.00. Čez dan pišem, berem in se udeležujem veliko različnih seminarjev, predvsem v okviru sociologije, na poslovni šoli ter Fairbank centru za kitajske študije. Veliko časa porabim tudi za pogovarjanje z različnimi ljudmi. Ta »small talk« je v Ameriki zelo pomemben. Ljudje se te morajo zapomniti, moraš znati opozoriti nase. Popoldne grem po navadi na fitnes ali pa v knjižnico. Večere preživim med branjem knjig in v druženju z različnimi ljudmi, ki sem jih spoznal tukaj. Mednarodna skupnost tu je zelo raznolika in priložnosti za druženje res ne manjka. Še iz časa doktorskega študija tukaj, pred 7 leti, imam kar nekaj prijateljev in lepo se je vrniti nazaj k ljudem, ki jih poznaš.
6. Kaj je največja dodana vrednost, ki jo vidite v postdoktorskem študiju na Harvardu?
Kaj je največja vrednost postdoktorskega študija na Harvardu? Hm, ne vem, kje naj sploh začnem. Harvard je v prvi vrsti res neverjetno učno okolje, kjer so ti na voljo vsi potrebni viri za kakovostni študij in raziskovalno delo. Že samo okolje te navdahne. Atmosfera tukaj je res neverjetna. Najpomembnejši pa so tukaj vsekakor ljudje. Vsi so zelo odprti, prizemljeni, radovedni. Velik poudarek je na diskusijah in sodelovanju, predvsem pa je mladim na voljo neverjetna podpora s strani univerze in starejših kolegov. Tu se veliko razmišlja, bere, diskutira. To mi je všeč. Tega imamo, žal, premalo v Sloveniji, kjer porabimo preveč časa za brezzveznosti, »jamranje«, opravljanje in različne »politične igrice«.
7. Verjetno lahko med vašim dosedanjim delom v slovenskem visokem šolstvu in tistim v ZDA najdete nekaj vzporednic in tudi nekaj bistvenih razlik. Lahko na kratko izpostavite najbolj očitne?
V prvi vrsti so to vsekakor viri. Harvard ima okoli 12.000 študentov ter koli 3.000 profesorjev, kar pomeni, da je razmerje v povprečju 4:1. Že to pove veliko. Premoženjski sklad Harvarda (t. i. angl. endowment fund) je bil lani vreden skoraj 37 milijard USD. To je skoraj 90 % lanskoletnega BDP-ja Slovenije. Potem je tukaj še prvovrstna infrastruktura, administrativna podpora in pa seveda prepoznavnost blagovne znamke Harvard. A glavni so ljudje. Profesorji so tukaj precej drugačni od tistih pri nas. So bolj odprti, pripravljeni pomagati, svoje delo dojemajo kot poslanstvo. Predani so poslanstvu akademika. So zelo prizemljeni, veliko manj je velikih egov. Uveljavljeni starejši profesorji čutijo v prvi vrsti predvsem odgovornost do mlajših kolegov. So npr. na vsakem doktorskem seminarju. Glede študentske populacije imam sicer manj izkušenj, a lahko rečem, da gre za kombinacijo (samo)selekcije, večje mednarodne raznolikosti ter večje proaktivnosti. Študent na Harvardu zahteva veliko od profesorjev, je veliko bolj tekmovalen, a hkrati tudi veliko bolj sodelovalen. Je tudi bolj družbeno angažiran. V razredu se študenti dobesedno borijo za pozornost profesorjev, veliko več vložijo v sam študijski proces. Glavna prednost poslovnih študentov pa so vsekakor alumni in mreženje, ki ti ga prinese Harvard.
8. Glede na odmevnost dogodkov zadnjega pol leta ne moremo mimo vprašanj o aktualnem dogajanju. Mediji so z zgodbami o Trumpu in njegovih političnih ter gospodarskih namerah prisotni tako rekoč na vsakem koraku, verodostojnost teh informacij pa ni vedno garantirana. Kako ameriški akademski svet dojema Trumpovo predsedovanje?
Težko je podati enostaven odgovor na tako kompleksno vprašanje. Harvard je potrebno najprej umestiti v ustrezni kontekst. Zvezna država Massachusetts velja za »demokratsko trdnjavo« v ZDA, ki je bila vedno pionir na področju odprtosti in spoštovanja demokratičnih načel. Navsezadnje se je ameriška neodvisnost začela prav tu. Je tudi prva zvezna država, ki je npr. legalizirala istospolne poroke ter je vodilna na področju uveljavljanja načela univerzalnosti človekovih pravic. Ko se pogovarjam s kolegi profesorji tukaj, so vsi šokirani nad tem, kar se je zgodilo. Ne morejo verjeti, kaj se je zgodilo, saj so vsi podpirali demokratsko kandidatko Hillary Clinton. Ta je imela npr. gostujoče predavanje na Harvardu ravno pred 14 dnevi. Me pa preseneča, da vseeno ni več samorefleksije. Harvard je majhen mehurček v povsem drugačni ameriški realnosti. Trenutni politični dogodki pa vseeno niso toliko pretresli Harvarda, da bi se začel spraševati o lastnem elitističnem ustroju ter odtujenosti od vsak dan bolj drugače Amerike. Odkar sem tukaj, je veliko predavanj npr. o vlogi ZDA v svetu ter o razmerju moči med t. i. velikimi silami (ZDA, Kitajska, Rusija). Seveda sem najbrž kot »mednarodnik« pri iskanju informacij pristranski, a vseeno. Ironično, imam občutek, da se Amerika vrača v čase polarne razdelitve sveta ter vprašanja razmerja med t. i. veliki silami. Ob vsej retoriki pa je zaznati tudi določeno mero defitizma v Ameriki, ki je nismo bili vajeni. Veliko je strahu pred Kitajsko. Imam občutek, da Amerika doživlja do neke mere krizo identitete, ki je v določeni meri temeljila na njeni ekonomski moči in položaju vodilne sile v svetu. In prav v tej dinamiki sprememb se rojeva politični populizem ter vse močnejši val nezadovoljstva z obstoječim »sistemom«, elitami in establišmentom. Vprašanju družbenih razlik in razslojenosti družbe pa se vse bolj ob bok postavljajo tudi vprašanja človekovih pravic (npr. pravic žensk do splava, pravic manjšin ipd.) in vpliva globalizacije na Ameriko. Amerika se je začela vse bolj zavedati, da je t. i. zlate dobe globalizacije konec ter da prihaja novo obdobje s številnimi izzivi. Tudi Amerika ni imuna na družbenopolitične in ekonomske spremembe, ki se dogajajo v svetu. Tu izpostavljam predvsem vse večje pritiske na demokratične in vključujoče institucije. Čeprav je Amerika demokratična, pa je vse manj vključujoča. Vse bolj jo vodi plutokracija, bogate in privilegirane elite (a la Trump), ne pa navadni ljudje. O tem npr. veliko piše Branko Milanović, ki je nedavno predaval tudi na EF.
9. Že med Trumpovo kampanjo so odmevale njegove namere o preureditvi mednarodnih odnosov, tako z bližnjima sosedama, Kanado in Mehiko, kot tudi s preostalim svetom, predvsem z Evropo, Bližnjim vzhodom in zahodno Azijo. ZDA so znane kot talilni lonec kultur. Nam morda lahko poveste, kakšne so napovedi za prihodnost s stališča ameriških akademikov?
Na področju mednarodnih odnosov in mednarodne trgovine bo očitno prišlo do tektonskih sprememb. Čeprav so ZDA veliko pridobile z globalizacijo in liberalizacijo mednarodne trgovine, pa je politikom uspel populistični spin. Uspeli so prepričati povprečnega ameriškega delavca iz osrčja ZDA, ki že desetletja gleda erozijo svojih ameriških sanj, da je glavni krivec za to nepravična mednarodna trgovina, ne pa tehnološki napredek, prehod v storitveno družbo in strategije ameriških multinacionalk, usmerjene v zunanje izvajanje. Praporščak te retorike je prav predsednik Trump, ki s tovrstno retoriko krepi svojo volilno bazo in s pomočjo »zunanjih sovražnikov« preusmerja pozornost iz notranjih težav na zunanja vprašanja. Da, res je, da imajo ZDA ogromen zunanjetrgovinski primanjkljaj s Kitajsko, a ta je bolj kot ne navidezen, če upoštevamo dejansko dodano vrednost. V vsakem dolarju uvoženih izdelkov iz Kitajske je npr. 70 centov ameriških komponent, znanja in tehnologij. Podobno velja tudi za uvoz iz Mehike, kjer je ta delež 50 odstotkov. Vsak iPhone, uvožen v ZDA iz Kitajske, ne poveča ameriškega zunanjetrgovinskega primanjkljaja za 187 USD (proizvodni strošek), ampak za 6,5 USD, kot znaša strošek dela v okviru sestavljanja komponent v končni proizvod na Kitajskem. Tako npr. ameriški zunanjetrgovinski dolg zaradi iPhonov ni 2 milijardi USD, ampak je le dobrih 80 milijonov. To je kar velika razlika. Dejstvo je, da sta si ZDA in Kitajska, pa tudi Mehika, dejansko komplementarni, ne pa konkurenčni, z vidika mednarodne trgovine. A tega marsikdo ne želi videti.
Glede multikulturnosti in ZDA kot talilnega lonca svetovnih kultur pa lahko rečem, da so Američani na to upravičeno zelo ponosni. Presenečen sem bil, kako zelo ostro so nastopili proti predsednikovi prepovedi vstopa državljanom iz sedmih arabskih držav v ZDA. Vedeti je treba, da je načelo svobode in svobodnega zasledovanja lastnih sanj jedro oz. DNA ameriške identitete, ki je bila zgrajena na migrantih in ideji t. i. ameriških sanj. Veseli me, da Američani tako močno verjamejo v to in so pripravljeni to tudi strastno zagovarjati z vsemi demokratičnimi sredstvi. Na Harvardu je bilo npr. vzpostavljenih več iniciativ, ki pomagajo prizadetim študentom iz omenjenih držav. Pobudniki tega so bili v prvi vrsti predvsem sami študenti. Upam, da bi bili kaj takega sposobni tudi na EF. Je pa med ameriškimi intelektualci vseeno zaznati določeno mero zaskrbljenosti, zlasti z vidika soočanja z negativnimi eksternalijami globalizacije. Počasi dozoreva zavedanje, da je obstoječa povojna mednarodna institucionalna ureditev potrebna prenove ter da se je potrebno soočati z vprašanji naraščajoče neenakosti in polarizacije naše družbe ter drugačne vloge ZDA v svetu. Upam, da bo do teh sprememb prišlo pravočasno ter da ameriška politika pri tem ne bo delovala preveč ideološko in izključujoče. Žal nova ameriška administracija ni ravno začela v tej smeri, a pustimo se presenetiti. Alternativa je lahko namreč konflikt svetovnih razsežnosti, ki bi imel lahko katastrofalne posledice za celoten svet ter bi lahko vodil v t. i. tekmo do dna (angl. race to the bottom) z vojaškim konfliktom ali celo novo svetovno vojno. Predvsem na vas mladih je, da se začnete bolj aktivno vključevati v družbene in politične procese, saj je prihodnost vaša. To mi je zelo všeč tukaj v ZDA. Mladi se organizirajo v različne iniciative, diskutirajo, protestirajo, so del aktivne in glasne civilne družbe, ki opozarja nase. Želijo imeti aktivno vlogo v družbi. Mislim, da je čar in glavna korist Harvarda prav v tem, da s pomočjo odprtega okolja opolnomoči mlade, da znajo ne samo razmišljati, ampak tudi prevzeti odgovornost za svojo prihodnost. Ameriški civilni borec za pravice temnopoltih, Frederick Douglass, je nekoč lepo rekel: »Lažje je vzgojiti močne otroke, kot pa popravljati ‘pokvarjene’ može.« Izobraževanje lahko pri tem igra ključno vlogo. Ni razloga, zakaj bi to veljalo samo v ZDA in zakaj ne tudi v Sloveniji.
Iva Drvarič, EFnews
Image gallery:
