Intervju z umetnico Tajdo Lekše
Galerijo Ekonomske fakultete so v septembru preplavili utrinki, ujeti v fotografski objektiv Tajde Lekše. Doživetje, ki ga s tem ustvarjajo, lahko sami okusite v sprehodu po galeriji, ob tem pa naj vas spremljajo misli umetnice, ki nam jih je zaupala v kratkem intervjuju.
- 1. Kje črpate navdih za svoja dela?
Navdih za svoje fotografije črpam v lastnem notranjem videnju, ki se velikokrat kot po naključju ujame z zunanjo resničnostjo. Lep primer tega se je zgodil na festivalu fotografije Fotopub v Novem mestu leta 2006, kjer mi je mentor predlagal, naj za končno razstavo ustvarim serijo portretov mlade ženske. Moja želja je bila fotografirati v romskem naselju in ko sem prišla v Bršljin, mi je po potki naproti prišla deklica, ki je bila v vseh pomenih popoln model za to, kar sem imela v mislih. Moj navdih je včasih podoba, včasih zvok, lahko je neka likovnost v prostoru, kot tudi prostor sam. In včasih me pritegne samo intuitiven občutek, da nekaj izžareva posebno energijo, ki velikokrat očem ni vidna. Predstavljam si, da gre pri takšnem načinu fotografiranja za globlje videnje, hkrati pa za celovito dojemanje sveta. Detajl zame ni zgolj izsek iz celote, ampak subtilno prehaja vanjo ter se z njo zliva.
2. Kaj je glavna rdeča nit oz. sporočilo tokratne razstave? Kaj želite, da obiskovalci odnesejo iz tokratne razstave?
Moja tokratna peta samostojna razstava je sestavljena iz treh ciklusov. Prvi ciklus sestavljajo portreti, posneti na Šrilanki, ki jih postavljam v dvojice ali diptihe z likovnimi in rastlinskimi detajli; drugi ciklus so črno-beli portreti romske skupnosti, tretji ciklus pa predstavlja šest črno-belih abstrakcij, ki so nastale na mojih sprehodih okoli Kočevskega jezera. Rdeča nit te razstave, kot tudi mojega siceršnjega fotografskega ustvarjanja, so portreti, za katere bi rada, da bi nagovorili tudi obiskovalce. Iskrenost in toplina ljudi, ki sem jih portretirala, govorijo sami zase. Vedno mi je najpomembnejši trenutek, ko se z nekom srečam ter z njim ali njo v nekaj sekundah najdem stik – fotografija tako nikoli ni ukradena, je trenutek srečanja in bližine. V tem smislu ni dokument, ampak večplasten zapis različnih ravni komunikacije med ljudmi – miselne, čustvene in duhovne – pa tudi povsem telesne navzočnosti, ki je morda najbolj značilna za romski ciklus.
- 3. Ima katero delo za vas še kak poseben pomen in zakaj?
Osebno mi veliko pomenijo portreti romske deklice Neje, s katero sva se v hipu povezali in spoprijateljili. Njena žalost se me je globoka dotaknila in občutek sem imela, da je najino srečanje tudi njej ostalo v lepem spominu. Srečanje = sreča. Zelo dragoceno mi je, da lahko s fotografijo ustvarjalno prestopam meje kultur in ustaljenih prepričanj, da znam skozi fotoaparat ljudem povsem odkrito pogledati v oči. Fotografija je tukaj bližnjica, ker besede in jezik nemalokrat predstavljajo prav tiste ovire, ki bi si jih želeli preseči. Mene jeziki fascinirajo, po izobrazbi sem jezikoslovka, jezik je moje poklicno orodje, in predvsem tuji jeziki me gotovo ne bodo nehali zanimati. A pri fotografiji sem si želela stopiti v polje čistega čutenja in vsega neopisljivega, kar nas povezuje onstran besed. Upam seveda, da na ta način moje fotografije vidijo tudi gledalci.
- 4. Kje iščete priložnosti za prihodnost in kakšni so vaši načrti za naprej?
Moji načrti za naprej se prav ob tej razstavi znova prebujajo. Zadnji dve leti nisem skoraj nič fotografirala, razen s telefonom, kar je seveda tudi ustvarjalno, a na drugačen način. A v tem času nisem dejavno razmišljala o tem, kam bi želela s fotografijo iti v prihodnje. Zdaj se mi naenkrat porajajo občutki nove vznemirjenosti, mislim, da bo kakšna nova serija gotovo nastala na naslednjem potovanju, morda v Parizu, morda na jugu Italije ali Španije, vsekakor pa nekje v Sredozemlju, ker mi je prav ta kultura estetsko in doživljajsko najbližja. Narava je zame vselej navdih, a tudi mesta, ljudje. Čutim, da bodo fotografije in serije tako kot doslej nastajale spontano, na intuitiven način, ki mu notranje najbolj zaupam. In prav verjetno bom v svoje prihodnje razstave vključila tudi krajša besedila pesniške narave. S fotografijo želim še naprej stopati preko meja in razmejitev, onstran pravil in kategorizacij, ”čez črto” – v eliksir življenja!
Iva Drvarič, EFNews