EF » EFnet » Novice » Novo: In Pursuit of a Better Future: Challenges on the Path Towards Sustainability in Europe

Novo: In Pursuit of a Better Future: Challenges on the Path Towards Sustainability in Europe

02.06.2021

V okviru programske skupine P5-0128 “Izzivi vključujočega in trajnostnega razvoja v prevladujoči paradigmi ekonomskih in poslovnih znanosti” so pri založbi Emerald izdali knjigo z naslovom In Pursuit of a Better Future: Challenges on the Path Towards Sustainability in Europe. V knjigi je 24 avtoric in avtorjev diskutiralo o različnih vidikih trajnosti, o že doseženih rezultatih in tudi izzivih, s katerimi se na poti v trajnostni model razvoja srečujejo posamezniki, podjetja in države.

Trajnostni razvoj kot multidimenzionalni pristop k razvoju, ki poudarja dolgoročno nevzdržnost takratnega hitrega in ekstenzivnega modela razvoja, se je pojavil v 80-ih letih prejšnjega stoletja kot nadgradnja opozoril iz knjige »Limits to growth«. Pod okriljem Združenih narodov se je oblikovalo 17 ambicioznih ciljev, ki naj bi do leta 2030 pomagali zgraditi model razvoja, ki bo skušal simultano doseči tri sklope ciljev: (1) ekonomske, (2) družbene in seveda okoljske (Žabkar&Redek). Od začetkov ideje trajnostnega modela razvoja do danes je svet prehodil dolgo pot. Če je eden prvih velikih mejnikov predstavljal Kyotski sporazum, katerega cilj je bil predvsem usmerjen v zmanjševanje izpusta toplogrednih plinov na globalni ravni, pa so predvsem razvite države danes precej bolj ambiciozne. Tako pod okriljem Evropske unije razvijajo številne okoljske iniciative, pri čemer je “zeleni razvoj” (Redek, Domadenik, Koman) tudi v osrčju načrta za okrevanje po pandemiji covid-19. V letu 2020 je Evropska komisija objavila tudi izjemno ambiciozen načrt, da bi do leta 2030 znižala emisije toplogrednih plinov glede na leto 1990 za kar 55%, pri čemer bo aktivno usmerjala resurse tudi v spodbujanje razvoja krožnega gospodarstva in implementacije krožnih poslovnih praks, v oblikovanje zelenih tehnoloških rešitev in oblikovanju zelenih delovnih mest (European Commission, 2020).

Kot kažejo zadnji podatki Eurostata (2020), je Evropska Unija v zadnjih letih dosegla precejšen napredek predvsem na področjih miru in varnosti, pravičnosti in zaupanja v institucije (SDG11), zmanjšala se je tudi revščina (SDG1) in izboljšalo se je zdravje (SDG3). S tem se je, kot poudarja Eurostat (2020), tudi izboljšala kvaliteta življenja v mestih in skupnostih (SDG11). Do lanskega leta je bilo možno opazovati tudi izboljševanje stanja na trgu dela (SDG8), pri čemer pa bo epidemija imela zagotovo vpliv na že dosežene cilje in bo poslabšala tudi razmere na področju neenakosti nasploh (SDG5) in enakosti spolov (SDG11), kjer napredek že do sedaj ni bil zadovoljiv (Koman, Domadenik, Redek).

Pričujoča monografija analizira številne vidike, ki opozarjajo na proces trajnostne transformacije in vlogo deležnikov ter predvsem opozarja na soodvisnost med vsemi deležniki, predvsem pa tremi ključnimi, podjetji, potrošniki in državo.

Na področju analize podjetij avtorji v knjigi opozarjajo predvsem na koristi, ki jih podjetja lahko pridobijo od bolj trajnostnega poslovnega modela: krepitev ugleda podjetja, povečanje vzajemnih povračil deležnikov, ublažitev tveganja podjetja in krepitev inovacijske zmogljivosti (Čater, Golob in Žabkar).  Podjetja pri svojem poslovanju vplivajo na dosego vseh treh ciljev trajnostnega razvoja (ekonomskega, naravnega in družbenega), pri čemer Čater in Fux opozorita na motive za  vključitev trajnosti v celotno strategijo podjetja ter rezultate oz. koristi proaktivnih pristopov k trajnosti za podjetja, kot so zmanjšanje stroškov, diferenciacija in dodana vrednost. To seveda vpliva na dolgoročno uspešnost podjetij in sposobnost preživetja v vedno bolj konkurenčnem globalnem okolju. Marinšek pa opozori, da so trajnostni vidiki le en del dejavnikov, ki vplivajo na preživetje podjetja. Opozori namreč, da za slovenska podjetja  velja, da imajo večjo sposobnost preživetja podjetja, ki so izvozno naravnana, imajo višjo dobičkonosnost in likvidnost in imajo več oprijemljivih sredstev. Med večjimi podjetji in podjetji, ki delujejo v storitvenih dejavnostih, je tveganje za stečaj nižje. Izjemno pomembne so tudi inovacije (Domadenik, Koman, Pastore), ki prispevajo k zeleni transformaciji, pri čemer avtorji izpostavijo komplementarnost zelenih inovacij, vlaganja v človeški kapital in razvoj novih poslovnih modelov, ki skupaj pospešujejo uspešnost podjetij v procesu prehoda. Kot opozarjata Jakšič in Budler, je z vidika zelene transformacije pomembna tudi logistika, še posebej upoštevaje globalizirane verige vrednosti in nove poslovne modele v procesu logistike.

Culiberg, Kos Koklič, Žabkar in Mihelič analizirajo model trajnostne menjave s vidika potrošnikov. Posebej potrošnicam in starejšim potrošnikom sta pomembni tako trajnostna proizvodnja kot potrošnja in pričakujejo, da se bodo podjetja obnašala trajnostno v odnosu do naravnega in družbenega okolja.

Trajnostni razvoj se pogosto interpretira predvsem v kontekstu razvoja, ki je bolj prijazen do okolja. Vendar pa sta z vidika skladnega dolgoročnega razvoja zelo pomembni tudi drugi dve komponenti: družbena in ekonomska. V EU in predvsem v Sloveniji bi se že morali resno soočiti z vprašanjem starajočega prebivalstva ter medgeneracijske solidarnosti, na kar opozorita Sambt in Istenič, pri čemer ni problem zgolj v razmerju med mlajšimi in starejšimi generacijami in medgeneracijskimi transferji, temveč tudi razmerju med spoloma, na kar opozorijo Istenič, Sambt in Farčnik.

Družbena kohezija je tesno povezana tudi z gospodarskim napredkom, ki pa ni nujno okoljsko obremenjujoč. Farčnik in Istenič pokažeta, da so investicije v človeški kapital povezane z zmanjšanjem porabe energije in izpustov CO2 in tako s povečanjem trajnosti. Izobraževanje pa poveča tudi neotipljivi kapital na sploh in s tem pozitivno vpliva na gospodarski in predvsem družbeno bolj koheziven in zelen razvoj.

Proces prehoda od ekstenzivnega modela rasti na drugačen, bolj zelen in trajnosten model je zelo zahteven. Pri tem se je že pokazalo, da je izjemno pomembna tudi vloga države, in sicer tako z oblikovanjem ustrezne regulative kot tudi s spodbujanjem prehoda z različnimi podpornimi ukrepi ekonomske politike. Kovač in Vandenberghe ob tem opozorita, da bi morali biti vodilni normativni načeli zakonodajalca pri oblikovanju pravnega okvira učinkovitost in maksimiranje blaginje, ne pa prekomerno pravno urejanje (prenormiranost), ki zavira izvajanje trajnostnih praks, izkrivlja delovanje trga, spodkopava produktivnost, zmanjšuje rast in socialno bogastvo in posledično tudi trajnosti razvoj.

Prehod v trajnostni model razvoja je naravni eksperiment, ki ponuja več vprašanj kot pa odgovorov. Čeprav na številne vsaj deloma že poznamo odgovore, pa se vsak dan soočimo z novimi.

Urednici nove knjige sta prof. dr. Vesna Žabkar in prof. dr. Tjaša Redek, poleg njiju pa so sodelovali še naslednji avtorji z EF: izr. prof. dr. Matjaž Koman, prof. dr. Polona Domadenik, prof. dr. Barbara Čater, prof. dr. Tomaž Čater, asist. Patricia Fux, MSc, doc. dr. Denis Marinšek, CFA, izr. prof. dr. Marko Jakšič, asist. dr. Marko Budler, izr. prof. dr. Barbara Culiberg, izr. prof. dr. Mateja Kos Koklič, izr. prof. dr. Katarina Katja Mihelič, prof. dr. Jože Sambt, doc. dr. Tanja Istenič, doc. dr. Daša Farčnik, asist. Eva Marčič, mag. posl. ved in prof. dr. Mitja Kovač.

 

 


Publish your comment: