Nova razstava v Mali galeriji EF akademskega slikarja Marjana Zaletela – Janča
18.08.2014

»Gori, doli, naokoli«
Razstava bo na ogled septembra 2014.
V prostorih Male galerije EF se bo septembra predstavil akademski slikar Marjan Zaletel – Janč.
«Z akademskim slikarjem Marjanom Zaletelom vstopamo v nek poseben svet skrivnosti, poguma, v svet, ki po našem ustnem izročilu še vedno govori o vilah in škratih, v svet, ki pomeni soočenje s samim seboj, ki pomeni beg in srečanje s samim seboj, svet ki je lahko tudi filozofija, predvsem pa je lepota.
Ko vstopamo v pokrajino njegovih slik, poskušamo razpoznavati in slutiti v njem človeka, planinca, alpinista. Vse te stvari, povezane s planinami, so dejanje zanesenosti, je neko čudovito zanesenjaštvo in človek sam čudoviti zanesenjak. Da bi jih bilo teh čudovitih zanesenjakov veliko, da bi nam blagostili naš svet. In ko vstopamo nadalje v te skrite poti gorskih lepot, potem začutimo slikarjevo blagoslovljeno roko. Ko se pogled sprehaja po njegovih slikah, naenkrat izstopajo vsi tisti detajli in se človeku zazdi, kakor da jih je že Valentin Vodnik vtisnil v svoje stihe.
V današnjem svetu, ko tudi Likovna umetnost hiti v različne sfere, take da jih tudi mi komaj dohajamo, se oko in duh tudi nam rada spočije na realistično zasnovanih umetniških delih. Slikar Marjan Zaletel prihaja iz tistih časov, ko je Ljubljanska akademija zaorala globoke sledi in začela vzgajati generacije odličnih slikarjev. Slikar pravi, da je imel v življenju to srečo, da so ga barvice že kot otroka privabile in da ni bilo drugega kot škrnicelj in papir. Ampak imel je to srečo, da je v njegovi soseski živel tudi Janez Bernik, ki je postal njegov mecen. Na akademiji pa je dobil veliko popotnico že v šolskih, študentskih klopeh, kajti učili so ga sami znani mojstri in končno diploma pri slavnemu Maksimu Sedeju.
Taka bogata popotnica je gotovo ostala dragocen neizčrpen vir znanja, ki si ga je naš slikar pridobival pet desetletij. Poleg tega je ljubezen do narave, kajti z njo je že davno sklenil globoko in trdno prijateljstvo, saj je ostala tista naveza, brez katere njegov slikarski svet ne bi mogel zaživeti. Marjan Zaletel svoje slike zelo rad ovija v specifično svetlobo, svetlobo, ki ni hladna ampak je topla. V tej svetlobi se skrivajo sončni žarki bodisi jutra bodisi večera, v teh meglicah je obljuba dneva in je obljuba večera. V teh meglicah se pravzaprav rojevajo njegovi dvatisočaki, njegova pogorja, njegova jezera, njegove planine in poljane. Prav ta svetloba je tista, ki nam da vedeti kako dobro slikar pozna naravo, kako ji zna prisluhniti, kako ji zna z barvo odgovarjati, kako enostavno je sam del te slike. Ta svetloba, ki nastaja tudi s pomočjo velikokrat zanimivih belih barvnih tonov daje občutek transparentnosti, torej vsebine, slike dihajo, slike živijo. Tu in tam bomo opazili, da se realizem pod težo slikarjevih občutij lahko nagne malo bolj na impresionizem, malo bolj morda na ekspresionizem, ampak le v navdihu, le morda kot korak naprej. Vztrajanje pri tovrstnem podajanju slikovnega gradiva je pač specifično. »
Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka

