Denarni triptih umetniške in ekonomske ne(za)vednosti
Soočanje umetnosti in denarja je provokativno dejanje. Na njunem preseku, zgolj kot pars pro toto, imamo tri relativno razpoznavne konflikte. Na profani ravni se umetnost vedno predstavlja kot tržno neulovljiva vrednost, ki ji vedno znova manjka finančnih sredstev za njeno vzdrževanje. Zdi se, da se umetnost, od starega mecenstva do sodobnih državnih modelov financiranja, vedno znova sooča s finančno in fiskalno krizo ter vzdržnostjo svojih občudovalcev in sopotnikov. Obstaja tudi bolj sofisticirana povezava. Umetnost se vedno postavlja kot nekakšen družben presežek, kot nekaj domala absolutnega, družbeno substancialnega, ki v svoji transcendenci preživi vse družbene transformacije. Ko družbenih institucij in ljudi, ki so jih napolnjevali že zdavnaj ni več, umetnost kot duh časa in zgodovinski artefakt ostaja. Podobno kot je umetnost nekakšen vzvišen družbeni cement, tudi denar predstavlja substancialnost tržne ekonomije in družbene povezanosti. Denar je v hierarhiji ekonomskih vrednosti dejansko družbena vrednota, predstavlja notranjo družbeno vez socialnega zaupanja in hkrati politične suverenosti. V tržni gospodarstvo velja za subverzivno blago, dejansko pomeni način družbene povezanosti. Denar ima torej v družbeni evoluciji podoben status kot umetnost in skupaj si delita tudi slabo umevanje te družbene vpetosti. Na kraju obstaja morda najbolj vidna povezanost umetnosti in denarja, vizualizacija denarja kot umetniški akt. Denar, kovani in zlasti papirni, krasijo podobe, denar skuša pokazati na svojo vrednost s pomočjo svoje umetniške prepričljivosti. Umetnost njegove podobe mu daje oporo, da skuša ekonomski svet prepričati s svojo vrednostjo. Denarna ekonomska vrednost se v tej abstraktni podobi zlije z vrednostjo umetniškega ustvarjanja, ki mu daje vizualno obleko.
In ravno ta trenutek so skušali ujeti v svojem triptihu treh svetovnih valut, evra, dolarja in jena tudi trije umetniki skupine CYP2C9. Tri velike valute še vedno obvladujejo svet, toda hkrati vsaka zase kaže na njegove slabosti. Svetovne valute so vedno izrazi visoke politike, orodje ekonomske moči, toda hkrati so izjemno krhke, predstavljajo zgolj papirni denar brez pravega kritja in odražajo politične težave tistih, ki jih izdajajo in potrjujejo. Nemški ekonomist Wolfram Engels je nekoč dejal, da nimajo »žeblja na steni« in monetaristi s tem razumejo zlati standard, mi pa bi lahko to razložili kot metaforo vizualne komunikacije valutnih razmerij treh velikih likovnih podob denarja znotraj instalacije in razstavnega prostora. Tu je nagovor in soočanje treh valut neposredna, podobe si zrejo iz oči v oči in sami se znajdemo v središču njihovega povezovanja, nekakšnih prepletov tečajnih razmerij, ki jih pozna ekonomski svet. V ozadju umetniške instalacije je tudi desetiško računalo, ki ga sestavlja abakus človeških glav, ki razkriva ujetost usod ljudi in družb znotraj denarnega sveta in njegovih medvalutnih razmerij. Ničesar novega ne ustvarjamo z denarjem, denar zgolj prerazdeljuje vrednost, nekateri nekaj dobijo, če drugi izgubijo, seštevek je vedno enak, ne glede na razporeditev glav tega čudnega sveta. Povsod je igra z ničelno vsoto, denar je tu bolj posredovalec iluzij, da prinaša kot menjalno in plačilno sredstvo bogastvo in blaginjo njegovim imetnikom.
In res, na tej točki ekonomisti s težavo dojemamo vlogo in pomen denarja, preveč smo nagnjeni k mitologijam in poenostavitvam, da bi dojeli njegovo bistvo. Zato potrebujemo kritično refleksijo, ki jo lahko odpira umetniška provokacija. In to je lahko osrednji pomen te razstave. Toda njen ogled zahteva večji napor kot zgolj dojemanje njenih vizualnih učinkov ali preprostih ekonomskih interpretacij. Naša ekonomska pravljica govori, da se je denar pojavil kot sredstvo menjave, da je nevtralni sopotnik tržnega gospodarstva, da so finance pač del globalne ekonomske arhitekture. Toda ekonomska antropologija nas uči, da so finance starejše od menjave in da denar igra pomembno vlogo pred razvojem tržne ekonomije. Temeljno substancialno lastnost denarja in financ predstavlja zadolževanje, dolg je torej arhefakt denarne zgodovine, je družbena zveza, ki šele opredeljuje funkcionalne meje družbenih skupin in ljudi. V krizah, ki so vedno denarne in hkrati dolžniške, se ta skrita narava denarja pokaže kot nekakšna »božja kazen« našega nerazumevanja. Ekonomisti radi spregledamo celo preprosto vsakdanjo subverzivno naravo denarja v tržni ekonomiji. Denar je namreč politično blago, ki v menjalnem razmerju B-D-B šele omogoča tržno menjavo, kot monopolno blago dejansko pogojuje konkurenco. Oboje, politika in monopol, sta torej substancialna lastnost tržnega gospodarstva in ne njegova zunanja deviacija. Toda to so zapletene lekcije, ki so jih na meji ekonomske racionalnosti dojeli samo tisti z nekaj smisla za filozofijo družbenega razvoja in kajpada tudi umetnosti. Če boste pogledali življenjske usode in biografske zanimivosti Smitha, Keynesa in Hayeka, boste vedeli, o čem govorim. Pri njih se smisel za ekonomijo in umetnost nenavadno prepletajo in prav zato so vsi trije bolj od drugih razumeli zapleteno naravo denarja.
Morda velja na koncu opozoriti še na neko vizualno posebnost treh upodobitev denarja. Evro je znotraj teh podob ekonomski in umetniški torzo. Evro je v jedru evropeizma, ekonomske ideologije evropskega združevanja in nosi s seboj vse iluzije in upanja prihodnosti EU. Konec decembra 2001 je ugledal luč sveta kot dejansko denar, s svojo grafično podobo. Toda ste morda opazili dva paradoksa. Najprej, da se evropski politiki niso upali vanj postaviti podob evropskih kulturnih, znanstvenih ali celo političnih veljakov, pač pa nas papirni denar osrečuje z mostovi in vrati, nekakšnim arhitekturnim konstruktivizmom brez identitete. Evro daje podobo umetnega denarja, političnega konstrukta brez umetniške prepričevalnosti, brez prave identitetne moči, brez družbene substancialnosti, ki bi prepričevale državljane EI, da gre za skupen in povezovalni projekt. Denar umetniško izraža svojo politično ekonomsko praznino. Odgovorni se preprosto niso mogli dogovoriti niti za že obstoječe evropske zgradbe, če že niso na denar mogli postaviti velikih Evropejcev. In na drugi strani je drobiž, kovani denar, vendarle namenjen nacionalnim podobam in decentrlaizirani estetiki članic. Nenavadno, umetnost je drobiž, prazna abstrakcija postaja vrednost. Takšen denar ne more ekonomsko preživeti, ker je umetniško prazen in mu niti estetika ne daje potrebne politične legitimnosti in družbene substancialnosti.
Združevanje predmetne in abstraktne likovne govorice denarja je torej za ekonomijo veliko pomembnejše, kot se zdi na prvi pogled. In tu se zgodba dejansko konča, ko bi se morala šele začeti. Zato je avantgardistična forma skupine CYP 2C9, ki deluje retrogradno, ko je otvoritev zamenjala z zaprtjem razstave, dejansko pravi odgovor na to, kaj početi s sodobnim denarjem v času valutnih in finančnih kriz. Zapreti pomeni odpreti, denarno ekonomijo moramo šele doumeti, da bi jo lahko uporabili kot sredstvo nove družbenosti. Če zato ekonomisti potrebujemo subverzivnost likovne vizualizacije, da bi šele prek estetike denarja razumeli njegovo družbeno substancialnost, potem je to samo potrditev, da je ekonomija pravzaprav umetnost vodenja družbe, podobno kot je umetnost dejansko njena prikrita ekonomska substanca.
Inflacija v likovni produkciji redko prinaša presežke. V svetu vsesplošne vizualizacije je najlažje spregledati tisto, kar bi morali videti in vedeti. Podobno kot nam globalizacija vsiljuje poenotenje, kjer se v kolektivnih potrošniški psihozi izgublja mera individualizacije in razlikovalne posebnosti. Postmoderna je temu dodala bris kriterijev, kaj je in kaj ni vrednost in vrednota. Znotraj teh omejitev je kolektivni nastop skupine CYP 2 C9 s to razstavo zadelo v središče, bolj kot so morda pričakovali vsi trije umetniki. Nekaj zaradi krize, še bolj zaradi subverzivnega ogledala, kako na EF razumeti pomen denarja. Estetska provokacija, ki bi morala zbuditi ekonomski odziv, od teoretskega nelagodja profesorjev do dejanskega trpljenja študentov. Za denar se namreč tradicionalno umira, za umetnost pa kljub temu živi.