EFekt MISLI: P(irati)=MC
20.12.2011
V zadnjem času smo spet priča razpravam o svobodi na internetu … Kje je meja med odgovornostjo pozameznika in odgovornostjo korporacij? Naši zakoni so glede tega še zelo nedorečeni in v povojih. Zagovorniki svobode informacij so že od vsega začetka trn v peti zagovornikom intelektualne lastnine. In to vprašanje postane s prostranstvom svetovnega spleta še bolj občutljivo. Regulirati ves elektronski promet na spletu ali ne? Zapreti in preganjati vse spletne strani, ki omogočajo deljenje in izmenjavo datotek? Kakšni so ekonomski učinki na podjetja in panoge, ki so zaradi tega prizadete? Po domače povedano, kaj storiti s pirati?
Ena izmed najbolj aktualnih knjig letošnje jeseni je zagotovo biografija Steva Jobs, avtorja Walterja Isaacsona. V naših krajih jo cenijo na trideset bruseljčanov. Sam sem jo v tujini kupil še v prednaročilu v času, ko je bil ustanovitelj Appla še živ. Za skoraj polovično ceno današnje. Jasno, preko interneta. Pustimo ob strani to, da sem s tem domače knjigarne prikrajšal za dobiček, to je seveda posledica globalizacije in konkurence. Tokratnega razmišljanja ne bom peljal v to smer.
Še preden se je knjiga pojavila v mojem poštnem nabiralniku, je bila elektronska verzija že na voljo za poteg s spleta. Po legalni in po ne tako legalni poti. Vprašanje, ki si ga pri tem lahko zastavi potrošnik je, ali je upravičen do elektronske verzije, če je ţe kupil tiskano izdajo. Poleg tega elektronske verzije ponekod celo presegajo tiskane in lahko se vprašamo se lahko ali ne bi bilo bolje do knjige priti mimo zakona. V tem trenutku grem lahko na internet in si v manj kot pol ure pridobim 2500 najboljših knjig od antike naprej. Če bi jih želel kupiti bi za njih zapravil pravo bogastvo. Poleg tega bi potreboval ogromno prostora. V tem primeru pa zasedejo manj kot 20% prostora na trenutni generaciji iPada in lahko jih imam ves čas s seboj.
Enake razprave so se dogajale okrog glasbe v elektronski obliki, enako je na trgu filmov, enako je na trgu iger. Celotna digitalna industrija je zaradi nelegelnega dostopa do takšnih vsebin vedno zelo glasna. Nekatere države, med njimi Francija, so zaradi te problematike ţe uvedle sporne zakone, ki posegajo celo v osnovne človekove pravice. Kot dolgoletnemu uporabniku interneta in navdušenecu nad tehnologijo in ekonomijo mi je popolnoma jasno, da današnji poslovni modeli na dolgi rok ne bodo preživeli.
Ampak popeljimo razmišljanje v neko raikalno smer. Zaprimo dostop do interneta, regulirajmo in nadzorujmo ves promet, naredimo vsebino dostopno samo preko mehanizma cene. To je svet v katerem plačamo za vsak prenešen film, za vsako glasbeno datoteko, vsako e-knjigo, vsako igro in vse programe. Kakšne bi bile posledice? Popolna konkurenca.
Morda bi se malo bolj povečal obisk kina. A kaj kmalu bi ljudje ugotovili, da jim vsako poletje Hollywood servira eno in isto sranje. Obisk bi kmalu padel. Ljudje bi več hodili v knjižnice, in ker tam ni dovolj knjig za vse, bi jih nekateri hoteli kupiti. Ampak sedaj bi kupili samo tiste, ki bi bile tega vredne. Samo najboljše knjge. Članki v časopisih bi morali biti zelo kvalitetni in ne na nivoju Žurnala. Preden bi hoteli glasbeno datoteko bi morali biti zelo prepričani v nakup.
Danes si lahko vsak dan s spleta na nelegalen način pridobimo film. Kateregakoli, kadarkoli. In potem čaka na našem disku, da si ga pogledamo. Potegnemo vse, filme, glasbo, igre, programe, knjige. Vse. Bi to storili tudi v primeru, ko bi lahko do vsebine dostopali samo preko cene? Ne bi. Oziroma bi res hoteli le najboljše. Bi si vse filme ogledali v kinu? Ne bi. Ogledali bi si le najboljše. Če bi nas studijo enkrat ali dvakrat razočaral mu ne bi več zaupali.
Morda bi tak ukrep povzročil to, da bi bilo več kvalitetnih stvari v naših življenjih. To bi zaradi premisleka pred nakupom tudi zahtevali. Povpraševanje bi dobilo nov pomen. Morda se tega veliko ljudi ne zaveda. In neumno je govoriti o stroških, ki jih ima podjetje ali posameznik s tem, ko si ljudje preko spleta pridobijo njihovo »intelektualno« lastnino. Če bi res obstajal le mehanizem cene, večine stvari sploh ne bi kupili. Če so, so ti stroški opurtunitetni stroški. Če izgubimo tisto, česar nikoli nismo imeli … Premislite.
AVTOR: Andrej P. Škraba