Otvoritev razstave »TISTI BREZ IN ONI Z ZLATO ŽLICO« MIRE RESNIK
V mesecu februarju 2012 v Galeriji Ekonomske fakultete s svojim opusom del s pomenljivim naslovom »Tisti brez in oni z zlato žlico«, predstavlja slikarka Mira Resnik. Razstava, ki je po besedah avtorice, v celoti posvečena finančni krizi in propadu slovenskega gospodarstva kot posledicama divjega lastninjenja in vampirskega kapitalizma, ki deli slovensko družbo na te, ki so ostali brez vsega in na one, nesramno bogate, ki jih v svojih delih označuje kot »tiste z zlato žlico v ustih«.
Če povzamemo oceno razstave likovne kritičarke Anamarije Stibilj Šajn, Mira Resnik osebne likovne predstave že dlje časa uresničuje na področju slikarstva, grafike in umetniškega oblikovanja gline. Njeno delovanje je zaznamovano z raziskovanjem in vsebuje veliko mero eksperimenta, predvsem pa je avtorica vseskozi vedoželjno išče najrazličnejše poti do novih znanj. Danes jih pridobiva celo kot redna študentka ljubljanske ALUO.
Slikarstvo Mire Resnik lahko uvrstimo v sklop modernističnih likovnih tendenc, ki jih avtorica uresničuje tako s klasičnimi kot povsem netradicionalnimi likovnimi izrazili. Njena občutljivost in odzivnost na aktualna dogajanja jo je tokrat pripeljala do izrazito tematsko oz. konceptualno zasnovane razstave, s katero njena dela postajajo apel, ona sama pa ne prevzema le vloge družbeno angažirane slikarke, ampak po Norbertu Lyntonu tudi učiteljsko držo.
Žalostna usoda številnih slovenskih podjetij z dolgoletno tradicijo, jo je posredno prizadela (spomini na starše, na mladost) in ziritirala. In za raztrgano gospodarstvo je našla objektivizacijo v »raztrganih« slikarskih platnih.
Avtorica sicer v svoj likovni nagovor že dlje časa vključuje kolažne aplikacije, granulat, modelirno maso, s katero oblikuje posamezne elemente pripovednosti oz. izpovednosti, pa tudi »ready-made« predmete ter tako ustvarja strukturalno razgibane in reliefno konfigurirane slikovne površine. Na platno montirani predmeti imajo svojo vlogo, svoj pomen, svojo (ob)likovno vrednost, ki jo slikarka nadgrajuje oz. vpleta in prepleta s konvencionalnimi izraznimi sredstvi. Njeno skrbno in tehnološko zahtevno oblikovanje slikovnega prizorišča je v zadnjem letu pridobilo še svež likovno-formalni in hkrati vsebinski detajl, ki ga predstavljajo predrtine oz. raztrganine z mrežo. Avtorica jih zašije, prešije z vrvicami in tako ustvari čvrst preplet oz. mrežo, s katero zapolnjuje »prazen« prostor, hkrati pa ta še vedno ostaja perforiran, na nek način odprt. Mreža, ki jo je najprej zanimala predvsem kot likovni element, na soroden način eksistira tudi takrat, ko ne zapira raztrganine. Mira Resnik je v obeh primerih s svojstvenim likovnim elementom uresniči večno stremljenje slikarstva po iluziji tridimenzionalnega prostora. Ta se odpira na povsem svojstven način – kot okno v prostor tam zadaj. Dramatični efekt raztrgane podobe pa lahko predstavlja tudi simbolični in fizični beg skozi ploskev površine v nove dimenzije, v rešitev. Ta prehod pa ni povsem enostaven, saj moraš stopiti skozi nekakšne rešetke, ki jih ponazarja mrežna konstrukcija.
Kljub izrazitemu površinskemu dogajanju so njena dela ubrana v pomenljiv kolorit s sugestivnimi, asociativnimi in celo simbolnimi vrednostmi. Z barvami namreč slikarka poudari svoje sporočilo. V eni izmed rešitev pa razkrije tudi izvrstne risarske sposobnosti. S tekočo, dovršeno, necenzurirano črtno sledjo ustvarja portretne like s karakterjem in identiteto, z izjemno izraznostjo, porojeno iz osebnega ekspresivnega pristopa. Tako Resnikova ne naniza le portretno raznolikih obrazov, ampak z vsakim izmed njih zapiše njegovo življenjsko zgodbo, njegovo usodo.
Veliko nazornega, celo materialno otipljivega je na platnih Mire Resnik, in vendar na njih govorijo tudi letrizmi, ki so vsebinsko pojasnilo, izraz slikarkinih misli in čutenj, ki so ubesedenje njenih kritičnih pogledov in bolečih spoznanj oz. dejstev. V njih je povzeto bistvo slikarkinega angažiranega likovnega dejanja, hkrati pa vsi ti zapisi premorejo tudi lastno likovno vrednost, saj ob njihovih besednih pomenih spoznavamo tudi njihove oblike in barve, ki snujejo podobotvorje črkovnih znamenj, in tako postajajo suvereni in enakovredni oblikovalci likovnih kompozicij. Te so kljub dinamičnemu in raznorodnemu površinskemu dogajanju sestavljene v uravnotežene in notranje uglašene ter homogene celote.
Ob materialni polnosti slikovnega prizorišča ter intenziteti barv, oblik, struktur in tekstur, pa slike Mire Resnik ohranjajo izčiščen likovni izraz ter premorejo jasno in neposredno sporočilnost. Zdi se, da je za želene vsebine izbrala izrazno bogate materiale in tehnične pristope, ki imajo že »a priori« svoj pomen. V specifični in prepoznavni poetiki, s katero v »likovno reciklažo« pritegne najrazličnejše materiale ter z njimi dosega manifestacijo bogatih snovnih lastnosti in likovnih vrednosti, reliefnost, plastično strukturno zasnovo in posebne teksturne učinke, naredi še korak naprej. Pomemben in odločilen. Izviren in ubran z željo, da bi njena dela dosegla sporočilni cilj. Da, ustvari raztrganino, iz vrvi »splete« mrežo. Celotno likovno dogajanje s tem v polnosti osmisli in mu da svoj namen.
Vse bolj se zdi, da je za Miro Resnik likovni svet svoboden, neomejen prostor, v katerega projicira svoja razmišljanja in opazovanja. Umešča jih na slikovno ravnino, jih izgrajuje v obliki izrazite reliefnosti in jih odpira v nove dimenzije. Tako snuje likovno domišljene in vsebinsko sporočilne stvaritve.
Slikarkino videnje družbeno-ekonomskih kontrastov smo podoživeli skupaj na otvoritvi v Galeriji Ekonomske fakultete, ki je potekala 7. februarja 2012.
Image gallery:
