Industrijska politika rdeča nit drugega dne Poslovne konference Portorož
V okviru 16. Poslovne konference Portorož so prof. dr. Polona Domadenik, prof. dr. Tjaša Redek in doc. dr. Matjaž Koman predstavili raziskavo Ekonomske fakultete: Industrijske politike v retrospektivi. Industrijska politika predstavlja eno od bolj kontroverznih tem v ekonomski literaturi. Ključno vprašanje, ki se nanaša na to, ali so ukrepi industrijske politike zares nujno potrebni za uspešen razvoj države, še vedno ostaja neodgovorjeno. Študija, ki so jo pod vodstvom prof. dr. Janeza Prašnikarja in mentorjev z Ekonomske fakultete izvedli študenti XXI generacije mednarodnega programa IMB, je ovrednotila različne vrste industrijskih politik tako na ravni EU kot na ravni posameznih držav članic. Analiza je dopolnjena s poglobljenim pregledom industrijskih politik v razvijajočih se državah (Južna Afrika, Tadžikistan, Uzbekistan, Kazahstan in Ukrajina) ter nekaterih državah nekdanje Jugoslavije (Hrvaška, Srbija, Kosovo in Črna gora).
V obsežni raziskavi so se avtorji dokopali do vrste spoznanj o izbranih ukrepih industrijske politike in njihovih rezultatih. Karkoli namreč »država počenja, četudi gre zgolj za liberalizacijo in privatizacijo gospodarstva, počenja neke vrste industrijsko politiko, saj njene sedanje akcije vplivajo na to, kakšna bo v prihodnosti« (Stiglitz, Greenwald, 2014). Države članice EU so pred krizo v povprečju namenile 0,66 odstotka BDP v obliki državne pomoči podjetjem, pri čemer so države južne in vzhodne Evrope (z izjemo Italije) namenile v povprečju 1,1 odstotka BDP, razvite države srednje in severne Evrope pa 0,63 odstotka. Razlika med obema skupinama držav je predvsem v strukturi pomoči, saj je bila dobra polovica teh ukrepov v razvitih državah horizontalnih, medtem ko so v državah prve skupine več kot 70 odstoten delež imeli ukrepi sektorske politike. V obdobju krize se je obseg državnih pomoči znižal za 8,7 odstotka na 71,82 milijard €, pri čemer se je v državah prve skupine znižal za 16,5 odstotka, v državah druge skupine pa za dobrih 7 odstotkov. Pri tem je potrebno opozoriti, da se je povečal delež horizontalnih ukrepov na 72 odstotkov celotne državne pomoči. V času krize se je močno povečala tudi državna pomoč finančnemu sektorju v obliki dokapitalizacij, garancij in likvidnostni podpori. Za namen dokapitalizacije bank so države EU 27 v času krize v povprečju namenile kar 4,6 odstotka BDP, pri čemer so države prve skupine namenile 3,35 odstotka (138,98 milijard €), razvite države EU pa kar 6,82 odstotka BDP (452,92 milijard €). Še večje razlike med obema skupinama držav so v obsegu podeljenih garancij.
Če pa primerjamo državno pomoč v času krize EU z ukrepi v ZDA, Avstraliji in na Kitajskem, lahko ugotovimo, da so imeli ukrepi v EU in ZDA podobno strukturo z največjim deležem državne pomoči v obliki dokapitalizacije finančnih institucij in garancijske sheme, kar je povečalo likvidnost bančnega sektorja, razlika pa je bila v dinamiki reševanja problemov. V ZDA so namreč v letih 2008 in 2009 namenili kar 4,7 odstotka BDP za dokapitalizacijo, medtem ko so države EU v istem obdobju za ta namen porabile 2,3 odstotka BDP. V Avstraliji so probleme s krizo reševali pretežno z garancijsko shemo, medtem ko Kitajska (razen občutnega znižanja obrestnih mer) ni uvedla posebnih protikriznih ukrepov v finančnem sektorju.
Slovenija je v zadnjih dveh desetletjih prešla več faz industrijske politike. V obdobju med leti 1991 in 2002 je bilo na poti k družbi znanja pomembna stabilizacija gospodarstva, ki jo je Slovenija ustvarila s pomočjo gradualističnega pristopa. Stabilizacija deviznega tečaja in trgovinska politika sta bili ključni prioriteti v tistem obdobju, pri čemer je bil glavni cilj povečanje izvoza. Državna pomoč je v letu 1998 znašala 2,53 odstotka BDP in se je zniževala postopoma na 1,42 odstotka v letu 2002. Horizontalni ukrepi, ki so leta 1998 obsegali še 1,34 odstotka BDP, so leta 2002 upadli na vsega tretjino odstotka BDP, pri čemer se je najbolj občutno zmanjšala pomoč za R&R, SME, zaposlovanje, povečala pa za okolje. V tem obdobju se je prav tako zmanjšala pomoč posameznim panogam. Najmočneje podpirane panoge so bile jeklarstvo, transport in dejavnost premogovništva. V omenjenem obdobju pa se je za petkrat povečala pomoč iz naslova regionalnih ciljev, kmetijstvu in ribištvu. V obdobju gospodarske evforije med leti 2003 in 2008 se je delež državne pomoči v BDP zniža s 1,58 odstotka na vsega 0,87 odstotka v letu 2008. Delež horizontalnih pomoči je znašal dobrega pol odstotka BDP leta 2003 in se je malenkostno še znižala na 0,41 odstotka BDP. Tretjino odstotka BDP je znašala pomoč posebnim sektorjem. Leta 2003 je bilo malim in srednjim podjetjem namenjenih 9,9 mio €, v letu 2008 pa le še 2,2 mio €. Podobno je pri R&R: z 31,9 mio€ v letu 2003 se je državna pomoč znižala na borih 21,6 mio€. Po drugi strani pa so se povečale regionalne spodbude s 14 mio € na več kot 70 mio€. V času krize se je državna pomoč z 1,9 odstotka BDP v letu 2009 povečala na 2,9 odstotka v letu 2012. Velikost državne pomoči v obliki horizontalnih ukrepov se je povečala z 477,32 mio € v letu 2009 na 869 mio€ v letu 2012. Kar 482 mio € (1,37 odstotka BDP) predstavljajo krizni ukrepi, ki so bili namenjeni dokapitalizaciji dveh največjih slovenskih bank. Z 21 mio € v letu 2009 na 67 mio€ so se povečala tudi sredstva za R&R, skoraj 92 mio€ je šlo za regionalne ukrepe v letu 2012. Največje »žrtve« krize so majhna in srednja podjetja, ki se soočajo s hudimi problemi financiranja, ter mladi, ki so v procesu prilagajanja podjetij na zaostreno situacijo izgubili zaposlitev.
V okviru projekta je predstavljen tudi koncept odprtih inovacij, ki predstavlja enega od kanalov učenja. Učinek učenja nastane preko zapiranja razlik v produktivnosti in je pomembno tako za podjetja preko učinka razlivanja kot tudi za mreže in družbo kot celota. Študija, ki je bila izvedena na vzorcu 446 podjetij, je pokazala, da podjetja koncepta odprtih inovacij ne poznajo. Čeprav podjetja ne promovirajo aktivno odprtih inovacij, pa aktivno uporabljajo te informacije pri kreiranju svojih komparativnih prednosti.
Glede na prispevek Stiglitza in Greenwald (2014) se učinki prelivanja v večji meri pojavijo v primeru velikih podjetij, ki delujejo v predelovalni industriji, preko neposrednih tujih investicij in preko učečega podjetja. Tako so v študiji predstavljeni trije primere podjetij, ki spadajo v eno od skupin: Iskra Zaščite, Fotono in Slovenijales. To so primeri podjetij in praks, ki lahko prispevajo k večji gospodarski rasti Slovenije v prihodnosti.