EF » EFnet » Novice » Otvoritev razstave – RADOVAN GREGORČIČ – »Kozmična minuta«

Otvoritev razstave – RADOVAN GREGORČIČ – »Kozmična minuta«

23.02.2018

V mesecu marcu se je v Galeriji Ekonomske fakultete z razstavo, poimenovano »Kozmična minuta«, predstavljal umetnik Radovan Gregorčič.

Radovan Gregorčič se že dolga leta posveča oblikovanju in izdelavi unikatnih svetilk. Z izostrenim likovno-estetskim občutkom v svoje kreacije povezuje raznolike oblike in barve, s tem pa tudi materiale, kot so medenina, keramika, ročno ulito steklo, kraški marmor in les.

Z deli pod naslovom »Kozmična minuta« pa ga spoznavamo kot drugačnega ustvarjalca, kot avtorja, ki brez zadržkov in omejitev ustvarja opus, ki prihaja iz njega samega, ki se ne podreja željam in pričakovanjem trga, temveč predstavlja sledenje njegovemu notranjemu ustvarjalnemu klicu. Nastali artefakti sežejo v kozmična prostranstva, na simbolni in asociativni ravni pa razkrivajo globoke resnice življenja, prinašajo sporočila, nas nagovarjajo in se nas dotikajo. Predstavljajo refleksijo avtorjeve osebne filozofije, njegovih notranjih pogledov in doživetij, njegovih razmišljanj. S svojo specifično pojavnostjo dokazujejo, da mu je prav dolgoletna kreativna praksa, poznavanje materialov, tehnik in tehnologij ter bogastvo vedenj botrovalo, da je svojo ustvarjalno preobrazbo naredil odločno in suvereno, da je pri tem uporabil znanja in izkušnje iz preteklosti, jih oplemenitil z novimi raziskovanji, preizkušanji, eksperimentiranji in vajami. Tako se je v razmeroma kratkem času z izjemno predanostjo in ustvarjalno koncentracijo dvignil v nove ustvarjalne sfere. S svetlobo je posredno že dolgo povezan, tokrat pa je posijala v njegovo ustvarjalnost. Je tista, ki dokazuje, da je našel avtorsko izrazno smer, je tista, ki odstira zanimivosti in svojstvenosti njegovih artefaktov, navsezadnje pa predstavlja tudi ključno determinanto njegova zanimanja, saj v vsaki formi išče prostor, skozi katerega lahko valovi svetloba.

Radovan Gregorčič se tokrat omejuje na uporabo zemelj in humusa, pridobljenega v naravi, se odloča za porcelan, kovinske okside, kamenine, ki vzdržijo visoke temperature in za steklo. Posega po glini, a ne takšni, kot jo dobiš »v paketu«. Že pred začetkom ustvarjanja jo namreč pripravi za nosilko svoje umetniške vizije. Predela jo, ji dodaja segmente različnih drugih materialov, jo oplemeniti, kajti le tako lahko doseže svojstvo in bogastvo želenih likovnih vrednosti. Vsak dodani material ima svoje lastnosti, značilnosti in karakteristike, izbran pa je po simbolnem ključu. Danosti nekaterih materialov celo spreminja, posega v njihovo bistvo, v njihov genski zapis. Tako npr. nekaterim niža, drugim viša točko tališča. Vse to in še mnogo več so skrivnosti njemu lastnih receptur, po katerih ustvarja. Z njimi mnogokrat krši pravila in zakonitosti, ki vladajo na področju keramičnega oblikovanja in vzpostavlja povsem nove, njemu lastne.

Avtor skrbno »zameša« to svoje specifično ustvarjalno »testo«, ki mu že a priori, zaradi raznolike zasnove, omogoča doseči ustvarjalni izraz, ki ima (p)oseben karakter. Materiali v njem se med seboj pogovarjajo, se mešajo, stapljajo, pa tudi konfrontirajo in prepirajo. Vse te reakcije med njimi se dogajajo skozi unikaten postopek temperaturne obdelave, skozi proces žganja, ki dosega zelo visoke temperature, tudi do 1.300 stopinj Celzija. Pri tem pride do medsebojnega trganja materialov; pojavijo se razpoke, kraterji, votli prostori in vendar v svoji dokončni podobi postanejo uravnotežena forma, neločljivi konglomerat, v katerem ima vsak mikro delček svoj pomen, svoje poslanstvo, svoje vibracije. Predstavljajo živo tvarino, ki se podreja avtorjevi volji, njegovim ustvarjalnim hotenjem in neutrudnim prizadevanjem po ravnovesju. Pri ohladitvi se pokaže, ali je bil avtor pri svojem delu mojster uglaševanja, ali mu je uspelo ustvariti sozvočje, ki rezultira trden artefakt z neponovljivimi zapisi in sporočili.

Stvaritve pogosto premorejo obliko kvadrata, saj predstavljajo povezavo s fotografskimi posnetki vesolja (Hubblov teleskop), ki so avtorju močan inspirativni vir. Prav v črnih luknjah se začne njegova zgodba, v njih začne delovati njegova domišljija, tu se poraja likovno in vsebinsko življenje najnovejših del. Od tu izvirajo »Vzporedni svetovi«, »Umirajoči vzporedni svetovi« in »Odmrli svetovi«. Formalna zasnova njegovih del objektivizira dejstvo, da v živih vladata red in ravnovesje, ki se v umirajočih izgubljata, in prinaša spoznanje, da je vse minljivo  (tudi ime ene izmed njegovih stvaritev). Da vsa ta razmišljanja, ki prihajajo iz kozmičnega prostranstva gravitirajo v človeku, da se nanašajo nanj, na njegovo delovanje in iskanje ravnovesja v sebi in okrog sebe, na njegovo življenje v sedanjosti, v tem aktualnem trenutku, priča stvaritev z naslovom »Kar kličeš, to pride« ali pa »Tavajoča duša«. To je polkrožna forma s slikovitim likovnim mikro dogajanjem, ki išče svoj drugi pol, da bi dosegla popolnost in s tem ustvarila obliko kroga, ki jo objektivizira. Krog pa je segment kompozicije »Večno vprašanje: kdo sem, od kod prihajam, kam grem?«, kompozicije, v kateri so ob krog spojene ploskve, ki variirajo v oblikah kvadrata oz. pravokotnika ter predstavljajo polne in perforirane površine, zglajene in strukturalno naglašene, barvno homogene ali pa pestre. Vsi ti dialogi raznolikosti so dinamični, a vedno pretehtani.

Čeprav so stvaritve Radovana Gregorčiča takšne, da se ob njih zamislimo, da v njih vidimo veliki pok, rojstvo nečesa novega, pa tudi minevanje, propad, konec, smrt, je likovno življenje tisto, ki ne dopusti, da prevladajo negativne misli in sile, temveč vedno zmaga pozitivno, zmaga svetloba. O tem govori »Spomin na nekoga«, dvodelna forma, katere del ostaja pokončen, skozi okna pa lahko zremo med neizbrisne spomine. Še več, propadle svetove, vsa minula življenja, oživljajo lučke in kristalčki, ki predstavljajo začetek novega življenja, »Rojstvo zvezde«. In tako lahko zaključimo, da je Radovan Gregorčič človek svetlobe. Vsa njegova ustvarjalna dejanja so dokaz, da je med nami razmišljujoč in tehnološko vešč človek, katerega misli se iz kozmosa prelivajo v njegove osebne globine ter nato preko materije zaživijo svojstveno likovno življenje. To nagovarja z vsakim detajlom in govori jezik simbolike, tako skozi material, kot skozi obliko, barvo in površinsko obdelavo.

Prav površine Radovanih del so tiste, ki še posebej fascinirajo. Učinkujejo robustno. Imajo moški karakter, hkrati pa slikovitost v spoju raznolikosti. Premorejo izrazite strukture, teksturo, ki je svojstvena. Ob vseh teh grobih efektih pa si avtor zaželi tudi nekaj nežnega, zglajenega, celo takšnega, kar premore lesk, zato poseže po glazurah. Dela jih sam. Z glazurami ne dobi le željenih površinskih vrednosti, ampak se lahko izrazi v detajlih, znakih, simbolih. To so finese, ki celote še dodatno omilijo.

Radovan Gregorčič je avtor, ki vedno znova odhaja nazaj k naravi, da bi se od nje naučil večnih zakonov in stanj ravnovesja, iz nje pa prinaša tudi snov za svoje ustvarjanje. V povezavi in navezavi z vsakim še tako drobnim fragmentom narave pluje po vsemirju in na to potovanje vabi tudi gledalca. Pripelje ga celo do »Vrat nebeška kraljestva«, kjer se odpira pogled v še en avtorjev svet skulptur; modrih, prosojnih, bogatih v notranjem mikro dogajanju, ustvarjenih v steklu, v eni najbolj subtilnih in prosojnih kreativnosti namenjenih substanc. Z njimi odpira še eno okno v svet svetlobe.

Anamarija Stibilj Šajn

 

Otvoritev razstave je potekala 6. marca 2018 v prostorih Galerije.

 


Image gallery:

Publish your comment:


Twitter: efljubljana