Intervju z Ericom Cornuelom
Intervju z Ericom Cornuelom
Dobra poslovna šola ne sme biti zaprta vase, ampak mora biti predvsem institucija, ki odgovarja na potrebe družbe in je usmerjena v etiko, odgovornost in trajnost, pravi Eric Cornuel, profesor poslovnih ved in predsednik Evropske fundacije za razvoj menedžmenta (EFMD). Akreditacijo kot potrditev kvalitete je pred leti podelil tudi ljubljanski ekonomski fakultete.
Profesor, ste predsednik EFMD, svetovno priznane Evropske fundacije za razvoj menedžmenta, ki podeljuje akreditacije poslovnim šolam in univerzam po svetu in bedi nad njihovo kakovostjo. Začniva z elementarnim vprašanjem. Kako in po čem prepoznate kvalitetne institucije? Kaj so glavne lastnosti dobrih poslovnih šol v letu 2023?
Dobra poslovna šola mora imeti resnično vlogo v družbi. Namreč, v preteklih letih smo videli trend globalizacije in nato deloma tudi deglobalizacije v času covida-19. Poslovna šola mora predvsem živeti v svojem času. Ne more biti kot utrjena trdnjava, kjer ljudje komunicirajo le med sabo in nič več kot to, temveč mora razširjati svoje znanje po vsem svetu. Za nas je dobra poslovna šola predvsem institucija, ki odgovarja na potrebe družbe. In če želiš odgovarjati na potrebe družbe, moraš najprej biti v stiku s svetom, imeti moraš zelo močne povezave z družbo, s podjetji, javno upravo, različnimi skupnostmi. Nismo z zidom obdan grad, kot sem že omenil.
Torej morate biti odprti …
… natančno tako. Moramo biti odprti, to je zelo pomembno. Druga zelo pomembna stvar je seveda internacionalizacija. Ne poznam nobene države, ki lahko živi sama. Poglejte samo veliko Kitajsko, največjo državo na svetu – kaj bi bilo z njo, če ne bi izvažala. Zato moramo imeti institucije, ki zagovarjajo internacionalizacijo in nam pomagajo razumeti skupinsko dinamiko, razlike v kulturah, veščinah, načinih, kako se pogovarjamo, motiviramo ljudi iz drugih kulturnih okolij. In kako najdemo načine, da jih ubrano vključimo in z njimi sodelujemo in poslujemo. To je pomembno, saj če ljudje ne poznajo in razumejo drugih kultur, to lahko vodi do ksenofobije, rasizma in drugih nezaželenih pojavov. Za nas mora dobra institucija pokazati tak značaj. Smo pa tudi akademske institucije, torej moramo tudi ustvarjati znanje in opravljati visokokakovostne raziskave. Vse to se lahko kaže navzven na zelo različne načine.
Recimo kako?
Nekatere institucije so se sprva odločile za zelo akademske raziskave, a se zdaj korak za korakom gibljejo proti raziskavam z bolj hevristično dimenzijo. V mislih imam raziskave, ki prinašajo neposredne koristi za družbo in upravljanje organizacij. V preteklosti namreč tega pogosto nismo počeli. Zelo pomembna stvar je orientacija na t. i. ERS (ethics, responsibility, sustainability). Odlična poslovna šola, ki dobi našo akreditacijo, mora torej biti osredotočena na etiko, odgovornost in trajnost. In to v svojem delovanju pa seveda tudi v znanju, ki ga razširja študentom in drugim deležnikom.
Svojo akreditacijo, EQUIS, ste že pred časom podelili tudi ekonomski fakulteti ljubljanske univerze. Kaj so bili razlogi, da ste ji dali to priznanje? In kako vidite njen razvoj?
EQUIS (EFMD Quality Improvement System) oziroma sistem EFMD za izboljšanje kvalitete je brez dvoma najbolj selektivna akreditacija na svetu, to kažejo vsi podatki in statistike. Poglejva nazaj v čas po padcu berlinskega zidu in osamosvojitvi Slovenije. Po eni strani z dvema milijonoma prebivalcev niste zelo velika država …
… seveda, to je približno za eno pariško predmestje …
… drži. A imate močno akademsko tradicijo, ki je pri vas v samem srcu sistema. Spomnim se časov, ko sem prvič, zelo daleč nazaj, obiskal to fakulteto, in od tedaj se je zvrstilo kar nekaj dekanov: recimo Maks Tajnikar, pa seveda moj zelo dober prijatelj Dušan Mramor in drugi. Vsi ti ljudje so imeli vizijo. Rekli so, želimo postati center odličnosti za državo in za regijo, kasneje pa še širše, na globalni ravni. Veliko so naredili za mednarodno uveljavitev te organizacije. Zraven so demonstrirali pozitivni učinek ekonomske fakultete pa tudi same ljubljanske univerze, tudi na družbo v Sloveniji, v regiji in globalno. Zelo so bili uspešni pri uveljavljanju standardov, ki jih vsebuje naša akreditacija. Zdajšnja dekanja Metka Tekavčič nadaljuje potrjevanje teh načel. Zdaj je fakulteta polno akreditirana že več let in dokazuje, da je to zelo zelo dobra institucija. Na to sem zelo ponosen, saj se spomnim časov, ko sem prvič prišel sem. Prostori, raziskovalna dejavnost – vse je bilo še na začetku. V tem obdobju so bili sposobni narediti fantastično institucijo. Na začetku, recimo na prelomu tisočletja, je bila v tej regiji le ena priznana poslovna šola, univerza Kozminski na Poljskem.
Govoriva o šoli, ki jo je v Varšavi ustanovil velik vizionar, profesor Andrzej Kozminski, pred leti sva opravila zelo zanimiv intervju tudi za Delo. On je bil eden od pionirjev na področju izobraževanja menedžerjev.
Natančno tako. On je moj dober prijatelj, čudovit človek in velik podjetnik in je v 90. letih zgradil to univerzo in kot prvi dobil to akreditacijo. Nato so se pojavili še drugi, v prvi vrsti Ljubljana, z res zelo impresivnimi rezultati. Če samo upoštevamo velikost države, je to res občudovanja vredno.
Ljubljanska ekonomska fakulteta je pri nas znana tudi kot valilnica kadrov. Na njej so študirali številni kasnejši menedžerji, akademski ekonomisti, svetovalci, ministri, centralni bankirji, diplomati, politiki, javni uslužbenci, tudi novinarji itd. Skratka, gre za ljudi, ki imajo družbeni vpliv. Na drugi strani pa je na njej že več let tudi veliko tujih študentov.
Da, to je kot učinek snežne kepe. Ko enkrat dobiš akreditacijo EQUIS, se uvrstiš med nekaj čez 200 najboljših šol na svetu in začneš izmenjavati študente. Poleg tega je ta šola šla še skozi naš test BSIS (Business School Impact System), kjer je prav tako dosegla zelo dobre rezultate. Tu lahko vidite pomen univerze in ekonomske fakultete tako v državi kot v regiji. Ko iz nje pride toliko menedžerjev, politikov, visokih javnih uslužbencev, akademskih ekonomistov, to ogromno prispeva h gospodarskemu in družbenemu razvoju Slovenije. Smo zelo veseli in ponosni, da je ta šola blizu nas.
Slišali smo veliko pohval. Kje, na katerih področjih pa so izzivi za poslovne šole, da postanejo še boljše, bolj odzivne, še bolj povezane z okoljem?
Popolnost pač ni iz tega sveta, vse šole na svetu so lahko še boljše, a večina stvari je bila že dosežena, raven odličnosti je že zelo visoka. Seveda, če lahko pritegnete še več tujih študentov, če lahko ustvarite še več sporazumov s poslovnimi šolami iz tujine, recimo iz Azije, Avstralije, Amerike, to še okrepi internacionalizacijo institucije. Vse akcije, povezane z osebnostnim razvojem študentov in s trajnostjo, so že zdaj na zelo visoki ravni, vedno pa lahko naredite še več. Lahko tudi še bolj pomagate oblastem te države pri povečanju blaginje slovenskih državljanov.
Omenjate trajnost. Standardi okoljskega, družbeno in upravljavsko odgovornega ravnanja ESG so že nekaj časa zelo poudarjeni in vse institucije, organizacije, podjetja itd., ki kaj dajo nase, jih tako ali drugače postavljajo v ospredje svojega delovanja. So nekako »ime igre«, kot je bila »informacijska družba« pred dobrima dvema desetletjema. Kakšni pa so še novi trendi na tem področju?
Seveda je veliko elementov in izzivov, s katerimi se spopadamo. Poglejva recimo covidno obdobje, ki je bilo precej težko in je imelo tako slabe kot dobre posledice. Kot institucije smo zelo hitro opravili preobrat. Naše učenje in razširjanje znanja smo prilagodili delu na daljavo. Zelo veliko smo se naučili, kako prilagoditi metode učenja. In zdaj, ko prehajamo nazaj in smo spet vsi v šolah, upam, da ne bomo izgubili vsega, kar smo se naučili in pridobili v tistem obdobju. Upam, da se take situacije ne bodo več ponovile, bi pa želel, da bi se iz izkušenj kaj naučili. Verjamem, da bo v prihodnje t. i. mešano učenje blended learning) vse bolj pomembno. Govorim o kombinaciji oddaljenega pristopa in neposrednega srečevanja.
Kaj konkretno imate v mislih?
Naj to ponazorim s preprostim primerom. Recimo v Sloveniji kot majhni državi, pa tudi v regiji, nimate velike množice fakultet in poslovnih šol, imate sicer Maribor in druge šole. Vse te šole učijo računovodstvo, marketing itd. na začetni stopnji. Vsako leto na ducate profesorjev in na tisoče študentov sedi v predavalnicah in posluša osnove. Ali menite, da res moramo imeti 20 fakultet, ki učijo iste začetne lekcije z različnimi profesorji? Ne nujno. Morda bi lahko oblikovali novo sodelovanje, nove dogovore med institucijami. Recimo, morda bi se lahko dogovorili, da šola v Mariboru prevzame računovodstvo 1.1, Ljubljana prevzame marketing 1.1, recimo Zagreb prevzame finance 1.1 itd. Potem bi bil lahko ta del predavanj podan prek spleta, s sofisticiranimi orodji, ocenjevanjem študentov in seveda na koncu z izpitom. Na ta način bi lahko prihranili precej resursov, kar zadeva profesorje. Te resurse in profesorje bi lahko uporabljali za bolj sofisticirana predavanja tem istim študentom, profesorji bi za to imeli precej več časa. Lahko bi se ukvarjali s študenti v manjših skupinah in jim podajali bolj sofisticirana in zapletena znanja. Recimo, računovodstvo je lahko precej zapleteno. Če bi delali v manjših skupinah, bi lažje ugotavljali, kaj je recimo narobe v neki bilanci stanja. Profesorji bi na ta način študentom lažje in bolj poglobljeno razložili zapletene tematike. S tem bi lahko zvišali dodano vrednost tega, kar proizvajamo v poslovnih šolah. Skratka, osnove bi se lahko učili na daljavo, ko pa bi se študentje zbrali skupaj, bi lahko imeli zelo kvalitetne in poglobljene sestanke in študije primerov v skupinah. Ob tem pa naj omenim še raziskave. Te niso dovolj povezane s potrebami družbe.
Zakaj? Na kaj merite?
V mislih imam zelo hermetične akademske raziskave, ki jih pogosto prebere le peščica ljudi znotraj akademske skupnosti. In iskreno, imamo zelo malo konkretnih aplikacij za menedžment organizacij in družb. To je problem. Ne moremo biti nepovezani z družbo. Ekonomisti so ocenjevali, da produkcija take vrste prispevkov lahko stane do pol milijona dolarjev. In kakšen je tu donos na naložbo za samo družbo? Ne mislim, da moramo zelo akademske raziskave vreči v koš za smeti, menim pa, da moramo usmeriti resurse v raziskave, ki imajo hevristično dimenzijo. Torej v raziskave, ki služijo ciljem organizacij in družb in so povezane s skupnostmi in potrebami organizacij – ne pa v prispevke, ki so samo prebrani v ozki skupnosti ljudi. V mislih imam prispevke, ki jih ne bere nihče, razen ozke skupine profesorjev, ki jih to zanima. V nasprotnem primeru zapademo v tveganje, da se gremo zelo sofisticirano ekonomiko, ki uporablja neke modele, na koncu dneva pa ne razloži ničesar. Posledica tega je, da izgubiš študente. To se zgodi, če si nisi relevanten za potrebe družbe, zato moramo s slednjimi ostati v stiku in jih upoštevati.
Seveda, kateri so torej glavni izzivi za mednarodni menedžment in poslovne šole v dobi deglobalizacije, geopolitičnih napetosti, vojne v Evropi, visoke inflacije, padajoče kupne moči in drugih disruptivnih sil, ki vplivajo na družbe in posameznike?
To je pa veliko stvari. Kdor bi znal odgovoriti na to vprašanje, bi si zaslužil Nobelovo nagrado (smeh).
To je spust z akademskih višav k realnim potrebam družb in ljudi.
Seveda, se strinjam. Posli, biznis, so bili v zadnjih 20 ali 30 letih element miru, gospodarske rasti in sodelovanja med ljudmi in nacijami. Pomanjkanje sodelovanja, ignoranca, odsotnost mobilnosti so oblikovali napetosti in celo vojne. Bolj ko smo integrirani, bolj ko razumemo kulturo in mentaliteto drugih, bolj ko smo medsebojno povezani, tem manj je tveganj, s katerimi se spopadamo. Vloga poslovnih šol kot sil, ki delajo v dobro, je ohranjanje povezav med kulturami, spodbujanje mobilnosti udeležencev, oblikovanje močnejšega sodelovanja med podjetji in posamezniki. Tako da lahko sodelujemo za boljši svet. Seveda je to slišati nekoliko utopično, a verjamem, da lahko skozi posle lažje in bolje obvladujemo težke situacije, kot če smo med sabo ločeni. A tu se ne bi omejil le na visoko izobraževanje.
Zakaj?
Menim, da je srednje in celo osnovno šolstvo vsaj tako pomembno. Recimo, veliko govorimo o etiki. Nisem povsem prepričan, da lahko predavanja o etiki kaj spremenijo pri ljudeh, starih 25 ali 30 let. Etika sodi že v osnovno šolo. Zato moramo veliko investirati v osnovno šolstvo. Učitelji na tej ravni so v mnogih državah slabo plačani in niso cenjeni. To je ogromna napaka. Moralo bi biti ravno obratno, da bi prišlo do spremembe v miselnosti. Sicer pa menim, da bi se študentje morali seliti in nekaj semestrov preživeti v tujini, od osnovne do visoke šole. Da bi razumeli različne družbe in različne ekonomske sisteme. Včasih bi morali iti v države, kjer je življenjski standard višji ali pa nižji, da bi tako pridobili izkušnje, se obogatili kot osebe, dobili kulturno ozadje in okrepili svojo človeško zavest. V tem svetu nam primanjkuje prav človečnosti. Vidimo vojno v Ukrajini, ljudje umirajo, mi pa se kar korak za korakom počasi na to navajamo. To je strašno. Že v preteklosti so bile velike krize, teroristični napadi, na katere smo zdaj popolnoma pozabili. Zato bi morali oblikovati sisteme, kjer smo bliže drug drugemu, da bo človečnost lahko prevladala. Tu ne gre za leve ali desne, kakršnokoli ideološko dimenzijo. Po covidu-19 je prišlo do deglobalizacije in združena Evropa je tu zame zelo pomemben projekt. Le idioti, neumni ljudje menijo, da so lahko močnejši sami, zato bi morali vsaj dvakrat premisliti, preden storijo kaj nepremišljenega.
Vidimo, kaj se je zgodilo po brexitu v Združenem kraljestvu, kakšne politične, gospodarske in socialne težave imajo …
To je odličen primer in tam so šele na začetku velikih težav, šli bodo še bolj in bolj navzdol. Prepričan sem, da se bodo vrnili v Unijo, a to je le moje osebno mnenje. V Evropi pa imamo zdaj velikansko priložnost, da postanemo edini del sveta z zelo visokim dohodkom na prebivalca, zelo visoko socialno zaščito in da imamo hkrati mir. Seveda, v Ukrajini se dogajajo strašne stvari, a drugje je mir. Ne poznam nobene druge države na svetu, ki ima vse te tri elemente. Poglejte ZDA, ki imajo seveda zelo visok dohodek in tudi mir, njihova socialna dimenzija pa je strašno slaba. Pričakovana življenjska doba državljanov ZDA se je v zadnjih štirih letih skrajšala za 30 mesecev, za dve leti in pol. Seveda, tudi zaradi covida-19, a ljudi ubijajo tudi mamila. In orožje, ki tam na leto ubije 40 tisoč ljudi. Povprečni Američan zato umre prej kot povprečni Kubanec ali Albanec. V Evropi moramo zato bolj ceniti svoj socialni model in krepiti svoje vezi, da ga še izboljšamo.
Poglejva še hitro, nesluteno rast umetne inteligence. Kateri so v tej luči novi izzivi za poslovne šole in tudi za menedžerje? Kakšen je pomen učenja v obdobju chatgpt?
Smešno je gledati te vaje s chatgpt in ljudi, ki so z njim popolnoma obsedeni. Ne rečem, da nimamo težav z umetno inteligenco. Seveda so za tem tudi etični in filozofski izzivi in moramo se soočiti z njimi. Chatgpt lahko uporabljamo tudi na pozitiven način. Za nekatere dele izobraževanja lahko z njim pišemo diplomske ali magistrske naloge in podobne stvari. Namesto da ga prepovemo ali da se ga bojimo, ga lahko in ga moramo uporabljati v procesu učenja. Tudi tako, da odkrivamo morebitne napake v tem, kar zapiše. Čudovito pri tem je, da je človeška inteligenca dodana vrednost, saj če se bo vse avtomatiziralo, se moramo vprašati, v kakšnem svetu želimo živeti. V izobraževanju menedžerjev sicer veliko delamo s študijami primerov. In tu chatgpt ni uporaben. Ko imate pred sabo dokumente o poslovanju družbe in razložite dileme, ki jih mora menedžer upoštevati, vam chatgpt ne bo mogel povedati, kaj naj storite, njegovi odgovori ne bodo mogli biti relevantni. V naši disciplini je torej manj uporaben. Je pa chatgpt hkrati lahko čudovito orodje, ki lahko pospeši mnoge procese. In seveda, obravnavati ga moramo kot služabnika, ne kot gospodarja.
Lahko navedete kakšen primer?
Če potegnemo vzporednico z akademskim svetom: zamislite si, da ste zdravnik onkolog, recimo specialist za možganske tumorje, kirurg. Veste, da je nekaj deset različnih možganskih tumorjev in vsako leto na to temo izide 400 ali 500 novih publikacij. Vi kot profesor in onkolog seveda nimate časa, da preberete vseh teh 500 znanstvenih prispevkov. In tu svojo vlogo prevzame umetna inteligenca, ki lahko analizira vse te stvari in vam predlaga potencialna orodja, ki jih lahko uporabite v vaših konkretnih primerih. Lahko vam pomaga pri odločitvah, kakšno zdravljenje, kirurško operacijo boste uporabili, da boste rešili ali podaljšali življenje svojih pacientov. Tu je umetna inteligenca čudovita in v pomoč, saj lahko ohrani veliko življenj in prihrani ogromno časa.
Če greva še korak naprej; katere pa so zdaj najbolj pomembne veščine uspešnih menedžerjev?
Zdaj smo v četrti industrijski revoluciji, a mislim, da kvalitete niso tako drugačne kot pred 20 ali 30 leti. Ljudje se v tem času niso tako spremenili, da bi potrebovali različne vrste veščin. Seveda kot menedžer potrebujete solidno kvantitativno znanje, kvalitativne veščine pa so še toliko bolj pomembne. To pomeni, da strateško razmišljate, ste sposobni kritičnega sklepanja in mišljenja, pomembno je, da ustvarite skupinsko dinamiko, da se znate integrirati v različne kulture, da ste sposobni sprejemanja kompromisov. In seveda, sem zelo goreč zagovornik tega, da ste sposobni odpuščati napake. V preteklosti je prevladoval ameriški način razmišljanja, češ, če naredite napako, ste takoj odpuščeni.
Pomembna je torej empatija do drugih, do sodelavcev?
Natančno tako. To je temeljna stvar. Saj če želiš zbrati ljudi in jim povezati za skupen cilj, moraš uživati zelo visoko stopnjo zaupanja. Tega pa si pridobiš tudi z odpuščanjem napak. Le ljudje, ki ne delajo ničesar, nikoli ne delajo napak. Kot ste rekli, živimo v svetu, kjer je zelo veliko negotovosti. Ljudje so vse bolj dezorientirani, lahko imajo težave v zasebnem ali družinskem življenju, podjetja so v težavah. Zato ljudje potrebujejo oporne točke, stebre. Organizacije jim to potencialno lahko dajo, saj lahko ustvarijo psihosocialno okolje znotraj podjetij. In če ta zaposlenim zagotavljajo mir in stabilnost, lahko iz njih dobite najboljše, ne pa da jih ožemate kot limone ali jih postavljate pod strog nadzor. Če jim date svobodo in jim zaupate, bodo delali veliko bolje. O tem sem popolnoma prepričan. Morda to ni mogoče v vseh podjetjih, vendar je pomembno, da ljudem damo priložnost, da razvijejo svoj potencial na vseh ravneh.
Svojo podjetnost ste pokazali že zelo mladi, ko ste v Franciji kot študent postavili hidroelektrarno. Od tedaj že leta delate z mladimi kot profesor in tudi kot predsednik EFMD. Kako gledate na mlade in njihov podjetniški duh in zagon? Kaj jih označuje kot poslovne voditelje prihodnosti?
Te nove generacije so zelo različne. Nekateri pravijo, da mladi niso tako prijazni in vljudni kot nekoč. To je popolna zmota. Menim, da so nove generacije čudovite. Vedo, kaj hočejo. Ne moreš jim kar nekaj nakladati. Želijo si življenje, ki jim prinese tudi nekaj osebnega, mogoče jih za odtenek manj zanima denar. Ne smemo pa pozabiti, da je njihovo življenje težje, kot je bilo naše. Tu bi opozoril na brezposelnost, negotovosti in težave prekariata. Življenje je bolj napeto, več je stresa. In kot veste, je svetovna zdravstvena organizacija WHO stres označila za bolezen 21. stoletja. Raven stresa je pri mladih generacijah višja, najvišja je pri milenijcih. Stres je povezan s hipertenzijo, debelostjo, kardiovaskularnimi boleznimi itd. Splošen ekonomski in družbeni trend kaže, da mogoče nimajo pogojev, kot so jih imele prejšnje generacije. Na ta način je delno porušena tudi družbena pogodba. Če gledate preteklih 20 ali 30 let, je vsaka naslednja generacija vedno živela bolje kot prejšnja. Zdaj pa ni več tako. To je nekaj, s čimer se moramo ukvarjati. Mladi zdaj so čudoviti, vedo, kaj želijo. Na drugi strani pa so bolj zreli, saj se spopadajo z več težavami. Ni nujno, da je to dobro, želel bi si, da bi bile razmere take, da bi bili lahko bolj naivni, bolj iskreni. Tako pa so zdaj odrasli prej, kot smo bili mi.
Tudi to je posledica prekarizacije, ki jo omenjate.
Na prekarizacijo smo zelo pozorni. Na to opozarja tudi Branko Milanović [srbsko-ameriški ekonomist, profesor na New York University in proučevalec družbene neenakosti] s svojo slonovo krivuljo. Če pogledate razvoj dogodkov, srednji sloj narašča v razvijajočih se državah, v razvitih ekonomijah pa se krči. Na svetu se dogajajo spremembe in moramo biti previdni. V preteklosti smo imeli proletariat, ki mu je bilo zelo težko, a je imel večinoma razmeroma varno službo. Zdaj pa ljudje zaslužijo manj denarja, hkrati pa so v negotovem prekarnem razmerju. To je zelo pomembna zadeva, ki jo moramo rešiti. In tu imajo svojo vlogo tudi institucije, kot so poslovne šole.
Saj vzgajajo poslovne voditelje in odločevalce prihodnosti.
Natančno tako, se strinjam. Poskušajmo stvari narediti boljše.
Eric Cournel je francoski ekonomist. Doktoriral je iz menedžmenta na pariški univerzi Dauphine in je dolgoletni profesor na eni najuglednejših svetovnih poslovnih šol HEC (École des hautes études commerciales de Paris). Na njej je bil konec 90. let tudi direktor inštituta za Srednjo in Vzhodno Evropo. Ob tem je vodil in poučeval na več poslovnih šolah v Evropi in Aziji. Že od leta 2000 vodi Evropsko fundacijo za razvoj menedžmenta (EFMD) s sedežem v Bruslju, ki na podlagi zahtevnih meril podeljuje akreditacije poslovnim šolam po svetu. Med drugim jo je pred leti prejela tudi Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani. Je tudi avtor več znanstvenih člankov in svetovno odmevnih del s področij izobraževanja menedžerjev in vloge in vodenja poslovnih šol. Za delo je dobil več priznanj, med drugim najvišje francosko civilno odlikovanje legija časti in prestižno nagrado magnolia, ki jo podeljuje mesto Šanghaj. Je član upravnih in svetovalnih odborov v več mednarodnih organizacijah, med drugim v China Europe International Business School (CEIBS), Iniciativi za globalno odgovorno vodenje (Globally Responsible Leadership Initiative) in Mednarodnem programu učiteljev (International Teachers Programme). Je tudi član bruseljskega mislišča Bruegel.
Intervju si lahko preberete tudi v priponki.
Avtor intervjuja: Miha Jenko
Fotografije: Črt Piksi