Otvoritev razstave umetnice Bogdane Krušič
Bogdana Krušič
»Alegorija kot definicija časa; koordinate bivanja«
V marcu 2014 si bomo v Galeriji Ekonomske fakultete ogledali in spoznavali dela Bogdane Krušič, univ. dipl. inž. arh. ter magistrice umetnosti.
»Odprtje razstave Bogdane Krušič, univ. dipl. inž. arh. in magistrice umetnosti, na pustni torek zanimivo sovpada z njenimi vsebinami slik, ki poglobljeno tematizirajo intimna vprašanja praznine, lastnega smisla in odnosa do sveta. Podobno kot na opazovalca učinkujejo njene slike, nas tudi praznični čas za hip iztrga iz ustaljenih silnic življenja in spusti naše nezavedno na plan. Ples, smeh in karneval sprostijo družbene napetosti, s čimer se posamezniki in družbene strukture regenerirajo.
Avtorica s svojim delom razmišlja o načinih delovanja in konstruiranja smisla v svetu, v katerem živimo. Ta vprašanja s svojim amorfnim prehodnim značajem spodbudijo sprehajanje po robu bivanja, na katerem se prelamlja celota, pomen razkraja in prehaja v svoje nasprotje, pri čemer trčimo ob lastno kontradiktornost. Tesnobno občutenje, ki ga povzroči misel na neizogibno smrt, je v preteklosti sprožilo potrebo po konstruiranju meja s pomočjo mita in obreda. Ta napetost predstavlja temeljni ustvarjalni vzgib Bogdane Krušič, opazovalcu slik pa to občutenje nikakor ne uide.
Bogdana Krušič se na razstavi Alegorija kot definicija časa; koordinate bivanja predstavlja s svojim magistrskim delom na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer Oblikovanje vizualnih komunikacij. Gre za upodobitev koledarjev – kompozicije kroga v kvadratu in Fibonaccijeve spirale, pri čemer prepleta poganske ter krščanske vsebine. Raziskuje naše živo shranjene kolektivne motive, ki pa jih na svoj način predrugači in nadgradi. Upodobitev koledarjev ni le precizna in umerjena risba, temveč tudi lucidno predstavi življenjski ciklus človeka, simbolično ponazori čas ter nagovori neskončni cikel obstoja.
Ženske figure predstavljajo letni čas in skupaj z uporabljenimi simboli predstavljajo alegorijo časa ter prostora. Podobe gracilnih žensk so hommage damam Gustava Klimta, Alphonsa Muche in Sandra Botticellija. Zamiki krogov, ki omejujejo alegorije, se razpirajo v smeri rasti posameznega obdobja in poti sonca. V njih so zapisi človeških čutov, ki izstopajo v posameznem obdobju. Po besedah avtorice upodobitve črk, stilizirane brezspolne človeške figure v gibanju, predstavljajo človeka in njegovo željo po poimenovanju, oštevilčenju, opredeljevanju, nadzoru in upravljanju, s čimer se ta lažje znajde v danem času ter prostoru. Če pomen umanjka, ostane prazen prostor, nič, kaos.
Upodobljena struktura sproži aluzijo na krščansko ikonografijo drevesa življenja (Arbor vitae). Kot bi deblo drevesa sestavljali dve prepleteni stilizirani figuri, ki z iztegnjenima rokama podpirata krošnjo, alegorijo zaprtega vrta (hortus conclusus). Ta je bil prispodoba Marijinega devištva, v katerem je imela vsaka cvetlica simbolni pomen, celota pa je simbolizirala red v vesolju, božansko popolnost in odnos med človekom ter bogom. Drugi vidik podobnih vprašanj avtorica predstavi z upodobitvijo koledarja v obliki Fibonaccijeve spirale, v kateri se ponovijo isti simboli in se kot cikli bivanja ponavlja v neskončnost.
V svetu, izropanem pomenov, se toliko bolj zatekamo v zavetje mitov in zgodb. Razstavljeni sliki na drobno beležita stvari, ki so od tega sveta – rojstvo, smrt in tisto, kar je vmes. Opazovalca prepredata z intenzivnim, emocionalno nabitim raziskovanjem ontoloških vprašanj znotraj meja tostranskega in onstranskega. Sveto se prepleta z vsakdanjostjo in obratno. Prek slik uzremo lastno samoto, saj avtorica namerno hodi po robu in se nahaja na prehodu, v stanju liminalnosti in spusta v neznano. Ti prehodi pa so s svojo, vselej nedostopno in izmuzljivo naravo, dovzetni za izumljanje novih dimenzij prostora in časa, ki so fizikalno nedokazljivi. Njihov prehodni in nejasni značaj povzroča električno napetost, prelivanje ter prepletanje iz enega v drugo stanje, v svoje nasprotje, kar privede do krhanja trdnih tal pod nogami. Po stanju transcendence, nečesa tako esencialnega, pride do prazne točke, do ponavljajočih se vdorov streznitve in izpraznitve. Točka fokusa se izgubi, meja med zunanjim in notranjim preperi. Konstruirano in kipeče se uničuje, razgrajuje, razkraja, pretvarja v lastno nasprotje. Človek se nasmehne premoči življenja, oblije ga val vdaje v usodo, kar povzroči, da odtujeno, a s kancem zaužitja kozmosa opazuje dogajanje in se čudi. To parajoče občutje sestavlja razpoloženje opazovalca razstavljenih slik.«
Zora Žbontar, umetnostna zgodovinarka
Otvoritev razstave je potekala v torek, 4. marca 2014 v prostorih Galerije. V spodnji galeriji si lahko pogledate nekaj utrinkov iz otvoritve.
Image gallery:
