Milena Kafol »MUNDUS, MUNDI«

07.10.2015

V mesecu oktobru 2015 se v Galeriji Ekonomske fakultete predstavlja akademska slikarka Milena Kafol.

MILENINA SPIRALNA TKANJA

V dihotomično vrstenje

ploskev, v sredobežno zgoščanje

snovi, v zračne sulice

se je naselil čas; v popkovino,

v hojo, ki vznemirja jezik, in z bičem

iz lanu, v ogledalu sanj

in s krikom pava, ki oznanja

slutnjo, in pušča sled na mehkem

tkivu kože. Izkljuvan hlad, izmaknjena

imena, na obzorju, po meri

tisočeri mask, ki vznikajo iz platen.

»Kaj je za sliko, za podobo? So res v njej skrite stiske in »nekakšne slutnje« ter obrazi drugega prostora? Ali je prostor slike prazen in odsoten? Ne vémo in vendar slutimo napetost in naperjenost /od zunaj/ v notránjost, kjer se razrašča – zgošča – neko sporočilo, ki nikakor ni le površinsko mrgolenje barv, barvno toniranje povrhnjice in površine slike. Podoba /zdaj/ utriplje v nek zanos, v zanosu enobarvnega privida ali v večplastnem in večbarvnem razporejanju kromatičnih nanosov. Utripanje podobe, ki jo doživljamo »kot z zaprtimi očmi«, zdaj nosi predse nótranjost–notránjost, ki se v hipu razdeli v migotanje zvezdnega neba, v nébes, ki prevzame nase vso vsebino in vso resnico slike, se pravi slike-in-slikarstva.

Vendar: podoba ni samo privid podobe, podoba je metafora. Pomen v nepredstavljivem tkanju, mesto, ki vanj slikarka ujame prostor, »pur, de fiction«, ki prezentira stanja in oblike, ki nimajo drugače svojega prostora. Ta vmesnost in ta prostor kot ne-prostor /prispodoba/, ta mrena, kožica, pretanjena membrana, to polje nedoloč/e/nosti, »zalepka, mrežica, omot in kožni plašč«, ta mreža in tkanina kot metafora telesa, je kot lamela pri Lacanu: se pravi nekaj ploskega, kar se premika kot ameba, vendar prenese sleherni delitveni proces v smislu pomnožitve ter pomnoženosti podobe.

Kafolin upodobitveni »kalup«, njegova likovna matrica, ki izstopa v skoraj vsakem delu, zdaj niha in utriplje v dno, v podstat, v substancionalnost platna, ki ni posnetek in ponavljanje osnovnega pomena, ampak je sámooznačitev slike-kakor-slike, ki se prav zdaj, v tem hipu razlikuje od svojih ponovitev. Ponavljanje slikovnega obrazca, se pravi temeljne matrice, nikoli ni Reproduzieren, temveč je vsakokratni vznik v telo podobe in slikarstva. Nekakšno »rekanje«, izrekanje prisotnosti, ki nam je skrita.

Vsekakor takoj opazimo, da slikarka ne gradi na linearnosti, ki bi pogled usmerjala v vertikalno gledanje, dal sotto in su, »od spodaj gor«, ampak te slike temeljijo na kombinaciji t. i. »linearne perspektive, zračne perspektive in perspektive senc«, kot bi dejal H. Focillon ob Ječah G. B. Piranesija. Smer pogleda je zvezana z razkritjem likovnega labirinta, kjer gre za čisto razporeditev znakov, za avtonomno kompozicijo amebnih in geometričnih prvin. Namesto čiste figuralnosti so v ospredju »vrivki« in »efekti« najrazličnejših oblik in pa kromatičnih nabojev, ki delujejo le na nivoju lastnega preverjanja, ki je neodvisno od avtoričinega »spekularnega sistema« avtor-delo. Na delu je »transformacijska sila«, ki nadgrajuje sliko z zavestnimi in nezavednimi impulzi, in se tako rekoč spreminja v prepoznaven slog slikarstva.

Površina platna je izpolnjena od roba pa do roba in ne dopusti drugačnega učinka, kot je učinek površine. Slika je transparentna in hitro tudi ponovljiva. Praznega prostora ni, podoba sama proizvaja »kromatično vsebino« kot edinstveno realiteto podobitve. Kjer je pomembna ekspresivnost, ki jo gradijo zgradba, linija, format in pa načini slikanja in celovitost avtoričine podobe, se pravi izpopolnjenost, celo popolnost novih slik se zdaj predstavlja našemu očesu kot objekt, lastna »aktivnost« vsake slike se nam kaže kot resničnost, ki ni več omejena na zunanjost površine. Vsaka transformacija podobe se dogaja v kromatičnem prostoru, ki tu pa tam postaja »figuralen« – figurabilen – in določa ali omejuje avtonomnost dela.

Kafoline globinsko-površinske slike kažejo proces, ki v obliki labirinta, skozi labirint in od svetlobe na površju prodre kot neka nova figuralnost do notranje svetlobe. Pri teh podobah lahko spregovorimo o »obliki na pohodu«, ki ne prizna, ki nima težnostnih zakonov … in prav zato lahko razločimo v vsakem delu kompozicijsko osnovo, ki ji omogoča /čisto/ ustvarjalnost. Pred nami se odpira slika kot telo, ki nima neke figuralne teme, temveč se širi navznoter in navzven kot labirint svetlobe, ki se razkraja in razpusti, da bi začela končno delovati likovna magija, se pravi pitoreskni slog, v prehodu temnih delov platna v »nebesni blišč« … V sliko smo vabljeni, da se spoznamo s slikarkino “resnico”. Toda »resnica« Mileninih podob ni neko smiselno, razvidno sporočilo, temveč »primarna mreža«, tekst, tekstura in likovna »geometrija«, se pravi to, kar Derrida poimenuje ideelni lik in ideelni smisel kot »Bedeutung«.

Torej podoba, slika kot »kemični substrat« in čista scena – scenografija kot lastna arheologija, ki »splavlja« na površje perspektivno onkraj sakralnih in profanih omejitev. Da končno gledamo le golo in odprto anatomijo slike, kjer je pomemben likovni grafem, očiščena grafija, brez možnosti »prevoda« v drugo, pomensko nadgrajeno sliko. Slikovni prostor se tako spremeninja v »prostoritev«, v pomenu l’espacement, Ausbreitung, kjer so različni likovni pristopi razstavljeni in razdeljeni, razviti v vodoravno ploskev, ki ne dopušča smiselne, historične razlage … Podoba je disperzna figuralna masa, ki v sebi nosi možnost konstituiranja slikarskega subjekta. V tej piktoralni masi, ki je edino mesto avtorjeve refleksije – slikarskega spomina – zdaj tli in »vztraja«, persistira na tisoče že uresničenih, a tudi potencialnih, odkritih in prikritih, nedefiniranih ali na novo obujenih likov, figurativnih ritmov. In torej likovnih vrednot, ki šele omogočijo slikarski jezik in pisavo.

Telo podobe otrpne v ekran, se zlepi z barvno magmo in utripa vase. Kot da zasega več mesa, več tkiva na slečenem telesu slike, kot ga premore vsa resničnost. Tkanina, »tekst«, tekstura kože, telo podobe kot čutno, “ranjeno” telo, telesna žlindra. Kafolin svet amebnih stanj je artefakt, nikakor pa narava. Kar jo zanima, ni gibanje stvari in “bitij”, čeprav so ti naslikani na intenziven, slikovit način … ampak telesa brez organov, se pravi naslikana slikarska kožna masa in spirala, preplet zavojev, zank, osmic, ki niso podrejeni organizmu, sistemu funkcioniranja »od zgoraj«, iz ene same točke, ki jo podreja, določa in opredeljuje, ampak živi kot ločeni organ, izvorno, prvobitno, v vse smeri, navznoter in navzven, duhovno in polteno. Na nek način simetrična podoba – slika je torej tista, ki je novuum in prinaša idealne zračne sfere, kroge, krožne forme v nebesih.

Abstraktna zakonitost teh podob je rezultat intuitivnih predpostavk, ki nimajo ničesar skupnega z imitativnimi postopki: Kafoleva izlušči umetnino, ki je v načelu brez modela, ločena od vseh »stvari« zunanjega sveta, in jo na koncu – kot geometrični simbol – napravi za dokončno stvar. Na ta način je kozmično in subjektivno skušnjo slikarka uredila v estetsko prispodobo, v novo materializirano obliko, v trenutno ekspresijo.«

Andrej Medved, slovenski pesnik, publicist, prevajalec, esejist in urednik