Mira Resnik »PROSTORI ŽIVLJENJA«

15.10.2015

V mesecu novembru 2015 se v Galeriji Ekonomske fakultete predstavlja akademska slikarka Mira Resnik.

»Akademska slikarka Mira Resnik je vse od svojih ustvarjalnih začetkov likovni svet pojmovala kot medijsko odprt in prehoden prostor. Prepletala je slikarske, grafične in kiparske prvine, klasično in sodobno. Tako tudi njene najnovejše stvaritve niso običajne slike, ker presegajo dvodimenzionalnost. In niso kipi, ker je igra volumnov le njihov spremljajoči del. So ustvarjalno gibanje med sliko in objektom, med površino, nadgrajeno z najrazličnejšimi materialno otipljivimi fragmenti, ki svojo skrajno točko dosežejo s svojstveno artikuliranimi formami, in med površino, ki svojo ploskev odpira s perforacijami, z okni. Morda v tem nehote vidimo nadaljevanje poti, ki jo je s prvim rezom v platno začrtal Lucio Fontana. A pot Mire Resnik najde svojo smer in odprtine svoje mesto ter izrazito konkretno obliko. Z izrezom okna v slikarsko platno avtorica ustvari prehod med zunanjim in notranjim prostorom oz. razkrije svoje večpomensko in večplastno zanimanje za prostor. Za likovno-formalnim in konceptualnim ukvarjanjem s prostorom so prisotne intimistične vsebine, slikarkina osebna razmišljanja o človeku, o njegovih prostorih življenja, ki postanejo tudi naslov razstave del, pripravljenih za magistrsko nalogo.

Slikovno polje je magična površina, ki je polna dogajanja. Je ploskev s poudarjeno strukturo, površina z blago reliefno naglašenostjo in ne nazadnje slika – objekt z dodanimi svojstvenimi kiparskimi formami. To je oder bogatega življenja, nenehno spreminjajoč svojo likovno naravo. Avtorica ga plasti s kolažnim pristopom, za katerega uporablja različne ne slikarske materiale, kot tudi s karakterno raznolikimi barvnimi nanosi, modelira vzorce, ustvarja odtise, brazda v njegovo materialno snovnost, vrezuje odločne gravure. Vzorci čipk in strukture tkanin, ki jih uporablja za kolažne aplikacije, ritmično preigravajo pozitivne in negativne pole in s tem že a priori objektivizirajo življenje. Črno-beli barvni dialogi, s katerimi se začenjajo slikarkina likovna udejanjanja idej, pa podobo življenja še dodatno utemeljijo. Migotavo, dinamično slikovno dogajanje umirja mrežna zasnova, sistem, ki ga lahko razumemo tudi kot prizorišče, na katerem poteka igra življenja. Mreža pa je tudi tisti likovni in vsebinski element, ki jo kot popotnica spremlja že nekaj let.

Za ustvarjanje voluminoznih dodatkov kot kiparski material uporablja vrvico, ki jo ovija in oblikuje v formo majhnega telesa lutke (otroške igrače). Vrvico uporabi kot osnovno likovno prvino – črto, ki jo v ustvarjalnem procesu vodi k tridimenzionalni podobi. Čeprav z ovijanjem ustvari trdno in jasno formo, pa celota premore lahkotnost in mestoma tudi odprtost. S tem se pojavi zunanji in notranji prostor. Slednji predstavlja človekovo praznino, izgubo človečnosti, njegovo duhovno izvotljenost, do katere ga je pripeljalo pehanje za materialnimi dobrinami. Čeprav so zapredki vrvic variabilni, vsakokrat znova ustvarjajo enako formo, ki potrjuje dejstvo, da smo le še kloni, brez identitete.

Kompozicija slik enotnega malega, kvadratnega formata je sestavljena iz osnovnih barv: iz dveh monokromnih belih, rumenih, modrih in rdečih ter iz ene črne. V izboru barv so prisotna tako simbolna sporočila kot teorija barvnih mešanj. Na vsako izmed ploskev je pritrjena lutka iz vrvice. Devetdelna kompozicija se odlično prepleta z letrizmi, z naslovnicami časopisnih člankov in zapisi datumov. Zapisi predstavljajo živo povezavo z današnjim časom, ki jo želi avtorica naglasiti celo z digitalno obliko prezentacije in tako ustvariti podobo analogno-digitalnega življenja. Posredno pa jo nastajajoči mrežasti črni vzorec posejan z živahnimi ploskvami osnovnih barv ponovno »zapelje« k Pietu Mondrianu.

Sledi v monokromno sivino zajeta podlaga slike, skupek slik v sliki, površina s posameznimi slikovnimi polji, na katera avtorica reflektira svoja razmišljanja prevedena v zanjo značilne likovno-vizualne pristope in načine. Vsako likovno izrazilo ima svoj namen in pomen, vsak ustvarjalni korak ima svoj sugestiven, metaforičen ali simbolen odmev. Črne ploskve imajo kontrapunkt v rdečinah, tema v svetlobi, nasičeno v zračnem.

Cikel se nadaljuje s slikami Prostori življenja I., II., III., IV., V., katerim je skupna pomenljiva rdeče – črno – bela zasnova s kolažnimi aplikacijami, dodanimi volumni, perforacijami, mrežami, s plastenjem karakterno raznolikih intervencij in z nalaganjem različne materialne snovnosti. Vse to so slikarkina razmišljanja o smislu življenja, o njegovem bistvu, o naši ujetosti, o stremljenjih posameznika, iskanjih prave poti, o utesnjenosti, osamljenosti, beganju, negativizmu in zapletih. V vsem tem likovno in vsebinsko burnem dogajanju pa avtorica ustvarja uravnotežene celote in človeka usmerja navzgor – v pravo smer.

Pri izbiri slikovnih formatov posegla po kvadratu, po obliki, ki simbolizira zemeljsko, ki ji omogoča vstopiti v sliko, jo uravnovesiti. Doživlja ga kot nevtralen format, še posebej statičen v svoji mrežni zasnovi, format, znotraj katerega lahko uresničuje gibanje in išče pot v vertikalni smeri.

Vsebine reflektirajo njeno percepcijo življenja, dogodkov in situacij, ki so del vsakdana. V senzibilni avtorici sprožajo miselni proces, postavljajo številna vprašanja, ki terjajo odziv. Mira Resnik se odziva z likovnimi odgovori, s še eno izrazito tematsko oz. konceptualno zasnovano razstavo, ki premore likovno in vsebinsko kontinuiteto, z deli, ki predstavljajo avtoričino neutrudno raziskovanje, eksperimentiranje in zorenje. Na kompozicijsko uravnotežen in tehnično dovršen način staplja raznorodne likovno-vizualizacijske pristope in gradiva. Tako se v uravnoteženo, enotno vzdušje zlivajo ne samo posamezne podobe, temveč cel sklop podob, ki pričajo o intenzivnem raziskovalnem obdobju, o likovnem osmišljanju in vsebinskem poglabljanju zastavljenih ustvarjalnih smernic.

Kolažne aplikacije, porajajoče se strukture, svojstvene teksture, perforacije in mreže, s katerimi zapolnjuje »prazen« prostor, pa svojstvene kiparske forme in barve so nepogrešljivi akterji v avtorsko izoblikovanem jeziku likovnega izražanja Mire Resnik. Tudi tokrat je kolorit tisti, ki prinaša vsebinsko pojasnilo, dodaten naglas v avtoričinem sporočilu. Črna, rdeča in bela so barve, na katere prisega, in to z razlogom – sugestivnim, asociativnim in celo simbolno utemeljenim.

Njen pristop k ustvarjanju je v enaki meri intuitiven in analitičen v smislu likovno-teoretskih spoznanj. Avtorica pri ustvarjanju sledi svoji osebni lokaciji, navdihu, svojemu angažiranemu miselnemu toku, a sledi ustvarjalnega procesa dajejo odgovore tudi na likovno teoretska vprašanja in potrjujejo njena znanja. Da, prepušča se intuiciji, a ko pogledamo na njena novonastala dela v njih začutimo refleksijo analitično teoretskih znanj. Vse to vodi k dejstvu, da so se le-ta trdno usidrala v njeno podzavest in se v procesu ustvarjanja tudi podzavestno aktivirajo.

Carl Gustav Jung, švicarski psiholog in zdravnik, je v enem izmed spisov, zbranih v knjigi »Sodobni človek išče dušo« zapisal: »Umetnost je neke vrste notranja sila, ki se polasti človeka in ga spremeni v svoje orodje. … Kot človeško bitje ima umetnik lahko čustva, voljo in osebne cilje, toda kot umetnik je »človek« v višjem smislu – »kolektivni človek« – ki nosi s seboj in preoblikuje nezavedno, duševno življenje človeštva. Mira Resnik s svojimi slikami postavlja zrcalo nam vsem, če nas bo preoblikovala pa je odvisno od nas samih, do kakšne mere se nas bodo dotaknila njena dela, kako bomo zrli v oči svoji resnici.

Slikarsko platno je za Miro Resnik ekran, ki zrcali svet in življenje, pa tudi njeno sposobnost, da vsa dejstva, razmišljanja in spoznanja spreminja v likovni ekvivalent.«

Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka

Otvoritev razstave bo potekala v torek, 3. novembra, ob 17.00 uri 2015 v prostorih Galerije.