EF » EFnet » Napovedujemo » Sašo Vrabič Eko-nom-ska

Sašo Vrabič Eko-nom-ska

01.06.2017

V juniju 2017 se v Galeriji Ekonomske fakultete predstavlja akademski umetnik Sašo Vrabič.

Razstava Eko-nom-ska predstavlja izbor umetniških del akademskega umetnika Saše Vrabiča, ki so nastala v zadnjih desetih letih njegovega ustvarjanja. Umetnik s svojo produkcijo velja za enega pomembnejših sodobnih slovenskih umetnikov, ki z obvladovanjem različnih medijev ter umetniških zvrsti ustvarja prepoznavna dela, ki odsevajo čas, v katerem živimo. Njegove slikarske manire ne moremo opisati le z eno besedo ali je uvrstiti v le en slogovni tok. Umetnik namreč s prepletanjem skrajno naturalističnih podob, besedil, kolažev, grafitov ter abstraktnih potez ustvarja samosvoj izraz, poln humorja in igrivosti. V svojih delih z nežno naracijo prevprašuje sodobne družbene odnose, medsebojno komunikacijo, ki je prežeta s tehnologijo in odvisna od nje, posredovanje javnih sporočil, njihove moči in njihovega vpliva na ohranjanje osebne intime v urbanem svetu.

 

Na tokratni razstavi umetnik razstavlja t.i. kolaboracijska dela, ki so nastala v sodelovanju z otroki, bližnjimi in stanovskimi kolegi. Dotične umetnine nastajajo v dialogu med umetnikom in njegovim pomočnikom, partnerjem, soustvarjalcem, ki delo enakovredno gradi ter prepleta svoje in umetnikove geste. Dela nastajajo spontano, v sproščenem ustvarjalnem procesu, ki zanika sodobno preobčutljivo organiziranost in vseobsegajoči nadzor, ki nas obdaja. Kolaboracijska dela so bila prvič razstavljena že leta 2006 v Žalcu, leto pozneje v Galeriji Ganes Pratt (Slikarski projekt), nato pa tudi v Galeriji Vžigalica (Ci-kel-ra-ža?, 2009), Equrni (2010) in Galeriji kulturnega centra, Ravne na Koroškem (Razmeroma dostopne slike, 2010), Hong Kongu (2013), Galeriji Gorenje (Kolaboracije, 2014) ter na Ministrstvu za obrambo RS (Za zaprtimi vrati, 2016). Gre torej za izziv, ki se gradi in ki umetnika že dolgo časa preveva. Na tokratni razstavi so razstavljena tako starejša (Casino Hotel Rubin, Berlin, Zahod) kot novejša dela (Skupaj, Naša velika družinska). V kolaboracijskih delih se zgodba namreč skozi leta gradi in pogosto še ni zaključena. Predvsem nekatera dela, ki nastajajo v sodelovanju z otroki se z leti dograjujejo, spreminjajo in imajo svoj notranji razvoj. Dela, v katera so posegali tudi drugi umetniki, so nastala bolj kot enkratne akcije. Avtor je namreč svoja platna ponudil v navdih Žigi Karižu, Arjanu Preglu in Viktorju Berniku, da so jih s svojimi intervencijami nadgradili. Z umetnico Manjo Vadla pa sta ustvarjala na slike drug drugega. Kljub temu tudi za ta dela ne moremo z gotovostjo trditi, da so plod ustvarjalnega procesa, ki je popolnoma zaključen.

 

Tradicionalno je namen umetniških razstav predstavitev umetnikovih del, kjer se izpostavlja  umetnika kot samostojno in samosvojo osebnost. Vrabič nasprotno z vključevanjem in poudarjanjem drugih oseb prevprašuje princip avtorstva in ideje, ki naj bi pripadala enemu samemu človeku. Umetnik nastopa kot generalni organizator igre in rdeča nič med posameznimi deli, njegova likovna poteza je na delih dobro prepoznavna, a dopolnjena in nadgrajena. Sam proces nastajanja umetnine je sproščen in prepuščen dokajšnjemu naključju. Odvisen je od okolja, v katerem delo nastaja, in odnosa, ki ga ima umetnik s soustvarjalcem. Slednji je seveda nepredvidljiv, avtorja včasih preseneti, da prevzame njegovo pobudo. Sam odnos z umetnikom se spreminja, kot tudi dejstvo, kdo narekuje proces. Pri samem nastajanju kolaboracijskih del lahko zato opazujemo proces odkrivanja umetniškega dela, saj se delo skozi postopek komunikacije med ustvarjalci šele razvija. Vsak izmed sodelujočih doprinese svoj pogled na obravnavano temo ali formo.

 

Navadno je avtor tisti, ki zaključi umetniško delo, poda zadnji nanos, zadnjo črko ali črto. Šele ko delo proglasimo za končano, je na voljo na ogled in za razstavo. Vrabič s kolaboracijskimi deli zanika ravno ta proces konca in končnega podajanja statusa umetniškega dela. Delo nastaja, se razvija, se spreminja in živi. Pri delu Amorica (2007) je na primer proces ustvarjanja tudi zabeležen na fotografijah in tudi sama dokumentacija ustvarjalnega postopka je lahko svojstveno umetniško delo. V različnih obdobjih je drugačno, saj odraža drugačna izkustva ustvarjalca. Ogled Vrabičevega dela zatorej nikoli ni končen, vedno lahko pričakujemo, da bo delo čez nekaj časa drugačno. Umetnik se sicer na nekatera dela ob koncu podpiše (npr. Kocka, skupaj z Erikom, 2008), vendar želi z načinom ustvarjanja in predstavitve jasno izpostaviti surovost umetniškega procesa, ki nastopa kot kontrast perfekcionizmu, ki nas spremlja v vsakdanjem življenju, nadzorovanim podobam in olepšanim posnetkom. Umetnikova razvijajoča se dela so odziv na medije, ki idealizirajo podobo do skrajnosti, ki ji ne moremo ubežati. Danes so različni filtri instragram selfijev, HD podobe na zaslonih, plastične operacije in retuširane PR podobe nekaj samoumevnega. Primer surovosti procesa nastajanja umetniškega dela je umetnina Naša velika družinska (skupaj z Erikom in Karin), ki je šele v nastajanju, kar potrjuje tudi lepilni trak ob robovih.

 

Kot protiutež digitalne dobe photoshopa si lahko razlagamo na primer tudi delo Nokia (skupaj z Erikom, 2013), kjer je natrgan list papirja z lepilnim trakom prilepljen na ozadje. Star telefon, odraz prejšnje tehnološke dobe nas nostalgično popelje v preteklost, ki pa pravzaprav še zdaleč ni davna. V razmaku nekaj let podoba Nokia telefona spominja na nekaj predtehnološkega, začetno dobo telekomunikacije, ki je bila še bolj nedolžna. Že danes je uporaba te vrste telefona neobičajna. Lahkotna podoba naslikanega telefona z nekaj načrtnimi otroškimi barvnimi potezami deluje skrajno igrivo in nedolžno. Interpretacije Vrabičevih del so sicer pogosto poljubne, saj umetnik posega po motivih, ki so nam poznani, z nekaterimi naslovi umetnin sicer sugerira obravnavano tematiko, pogosto pa je zanj pomembnejši sam ustvarjalni proces, ki kot rezultat prinese umetniško delo z določenimi atributi, ki niso načrtno določeni.

 

Delo Skrivnost življenja (skupaj s Karin, 2011/14) je na primer naslovljeno po uporabljenem lepilnem traku, ki pravi, da se skrivnost življenja skriva v iskanju lepote (The mystery of life lies in searching for beauty - Oscar Wilde). Avtor se v tem primeru igra z igro pomenov popartistične uporabe in vključitve citatov v umetniško delo. Sporočilo slavi življenje, lepoto, navdih in čarobnost, vendar hkrati prikazuje tudi razmerno plehkost tovrstnih citatov, ki so kot lepe všečne misli velikih zgodovinskih oseb prepogosto izrabljene in pripisane najbanalnejšim izdelkom kot je lepilni trak. Likovna gesta ob lepilnem traku zraven služi kot dekoracija izražene misli z živimi barvnimi abstraktnimi potezami, lepoto pa lahko vidimo tudi kot spontanost radožive ustvarjalne igre.

 

Umetnik se poleg posameznih abstraktnih prizorov v svojih delih pogosto poslužuje skrajno realističnega načina slikanja. Za prikaz absurda vizualnega perfekcionizma uporablja paradoksalno prav orodje mehanizma in koncepta samega, ki ga s svojimi deli kritizira – fotorealizma. Fotografsko hipernaturalistično naslikane podobe so direkten odsev in preslikava realnega sveta. Ta princip lahko na primer opazujemo pri delu Skupaj (2016), ki ponazarja realnost medsebojnih odnosov naše dobe. Čeprav smo skupaj, torej fizično prisotni, smo z mislimi daleč stran, preko tehnologije priključeni na virtualni svet. Spremembo medsebojnih odnosov avtor dobro prikaže z banalnim uvidom v vsakdanji trenutek posedanja dveh oseb, najverjetneje turistov, ki sta ‘priključena’ na svoja telefona. Skupaj sedita v enosedu, njuni telesi se dodobra dotikata in prekrivata, med njima je močna fizična povezava, ki pa nima nobenega pomena, če subjekta tudi miselno ne sodelujeta v tej povezavi. Topel prizor zato zaznamujeta odtujenost upodobljencev v veliki odsotnosti komunikacije. Okolica je vedno manj pomembna, kar je umetnik pokazal tudi z načinom upodabljanja. Delo je naslikano v slogu natančnega fotorealizma, ki s svojo neposredno resničnostjo in zrcaljenjem, še dodatno poudarja upodobljen motiv dveh sedečih in statičnih oseb. Na drugi strani je zunanji svet, torej pogled skozi okno, naslikan shematizirano in veliko manj precizno. Presvetljeno okensko polje nastopa kot kontrast notranjosti in njeni statičnosti, saj se zunaj stanje stalno spreminja.

 

V umetnikovih delih najdemo pogosto ponavljajoči se motiv nasprotja med gibanjem in statičnostjo. Ta princip lahko opazujemo na primer pri umetninah Čudna noč (2010), Velika slika  (2010) in Pleše sama (skupaj s Karin, 2010). Slednja prikazuje uvid v veduto tipičnega mestnega okolja. Dokaj splošen in neizrazen motiv prekinja intervencija zasanjanega plešočega telesa in močnih žarečih barv, kjer sledi gibanja pod nogami figure odzvanjajo v obsijanih stavbah v ozadju. Na sliki se združujeta dva motiva, toplega intimnega in hladnega javnega, ki na prvi pogled nimata nič skupnega, saj bi prizor plesa prej pričakovali v nekem drugačnem interjerju. Dekle je v plesnem zanosu, pleše sama, vendar ne osamljena. Klub temu, da je del, navidezno hladnega, statičnega, mrzlega in samotnega mestnega okolja, je sama popolnoma zadovoljna in zadostna. Motiv gibanja se torej v tem delu združuje s kombinacijo hladne tipične urbanosti in statičnosti.

 

Uvid v intimno okolje je prikazano tudi na sliki Podaj-Anja Pod-obe (skupaj z Erikom in Karin, 2010), kjer nas kompozicija zapleteno prepletenih figur popelje v prostor zabave, toplega objema, otroške igre in naracije, ki jo opazujemo kot zunanji opazovalci. Na to nas opominja spodnja figura, ki nas nagovarja neposredno, nas hkrati vključuje v samo dogajanje in označuje za neke vrste voajerje njihove intime. Ločnica med njihovim notranjim in našim zunanjim svetom je tudi jasno likovno označena z abstraktnim presekom črnine na obeh straneh slike. Zasebnost je strogo zaprto področje, ki ga morajo sleherniki prepoznati in spoštovati.

 

Aktualne teme, ki so zajete v razstavljenih delih odpirajo resna vprašanja, s katerimi bi se morali kot družba redno spopadati in se jih zavedati. Prepogosto jih jemljemo za nekaj samoumevnega in vseprisotnega. Umetnik se s svojim subtilnim načinom pripovedovanja teh tem nežno dotika, jih sproščeno in spontano prevprašuje ter ob nedolžnih intervencijah spodbudi opazovalca, da poišče svojo interpretacijo njegovih del. Umetnin zato ne moremo gledati zgolj kot družbene ali politične kritike sodobnega sveta. Gre za nujna zaznavanja izzivov našega okolja, beleženje sprememb in odzive na slednje, ki nam jih umetnik neobremenjeno posreduje. Za njegovo vedro kombinacijo potez, podob in napisov, ki pogosto načrtno delujejo kot ponesrečene in nenačrtovane intervencije v umetniško delo, se skriva odlično obvladovanje metierja in poglobljena ter dobrodošla občutljivost na zunanji svet.

 

Tina Fortič Jakopič, umetnostna zgodovinarka

 

Otvoritev razstave bo v torek, 6. junija 2017 ob 17. uri v prostorih Galerije.


Image gallery:

Publish your comment:


Twitter: efljubljana