Razstava – Tajda Lekše – ”Čez črto”
V septembru 2018 se v Galeriji Ekonomske fakultete predstavlja fotografinja Tajda Lekše.
Iskanje samopodobe skozi mavrična očala
S fotografijo se je Tajda Lekše najprej podala na raziskovanje sveta črno-bele fotografije na čustveno zahtevno socialno polje, očarala jo je avtentičnost romske prvinskosti v novomeškem okolju, kjer se je pred dobrim desetletjem na fotografski delavnici začela ukvarjati s tem vizualno izpovednim medijem (ciklus Romi, Bršljin, 2006). S fotografijo upodablja resnične in imaginarne podobe ljudi in živali ter pretanjeno občutene izreze iz narave, še posebej nekatere njene značilne atribute. Njene fotografije so slikovite, dramatične, eksotične in kompozicijsko uravnotežene. V njenem delu je dominantna pripovednost, čutno posnemanje stvarnosti in estetika realnosti. Svoje fotografije sicer lovi intuitivno, ampak jih za javno predstavitev premišljeno sestavlja. Z izjemnim ustvarjalnim zamahom tudi vizualno razgrinja v sebi nakopičena čustva, govori o lepoti sveta, o ljubezni in sreči, ki je zanjo bistvo vsega.
Z likovno občutljivostjo za iskanje zanjo pomembnih zunanjih motivov avtorica že vnaprej zazna njihovo estetsko vrednost. V naravi ne išče dramatičnih prizorov, temveč umirjeno izpovedne, nenavadne podobe, ki jo s svojo izjemnostjo očarajo. Za bolj intimno naglašene motive uporablja hipne snapshot fotografije, medtem ko se zdi, da je nekatere bolj nenavadne, iracionalne in domišljijske podobe ustvarila na način insceniranja prizorov. Iskanje samopodobe Tajde Lekše razkriva tudi v svojem spletnem zapisu, kjer pravi: Pogovori. Pripovedke. Pesmi. Popotne beležke. Scenariji. Sanje. Vse, kar je bilo in kar bo, ker že je. Moji zapisi so poetično in vizualno notranje potovanje … So pripovedi, razmisleki in snovanja, ki rišejo pot svetovom v nastajanju. Sozvočje zapisov in fotografskih podob na teh straneh je sled mojih poti – amalgam dotikov, bližin in srečevanj. Včasih fotografira prizore pokrajin, rož, dreves ali pajkove mreže, ki so vseskozi pred nami, a jih navadno spregledamo. V svoje fotografije avtorica vključuje naravo, ljudi in živali. Živa bitja v fotografije vnašajo življenje, a le do te mere, ki je nujna za njeno izpoved: niso upodobljena v pasivnih, statičnih pozah, njihove oči so odprte, da v njih lahko odseva avtoričina podoba, ali pa so njihove podobe zabrisane in delujejo kot bežne sanje, preblisk, gibanje skozi čas.
V fotografskem ciklusu Široko odprte oči je avtorica z različnimi tehničnimi, formalnimi in idejnimi načini konstruirala posamezne motive, ki zaradi svoje eklektične narave sprožajo različne vsebinske asociacije. V soočanju dveh fotografij je ustvarila tanko razmejitev med t. i. režirano fotografijo in spontanim, trenutnim posnetkom, pri čemer je prav diametralni aspekt odločilen za učinkovanje tako zamišljene zasnove. Avtorica se je prepričljivo osredinila na osebnostno psihološko karakterizacijo svojih modelov (vključno s seboj), jih skuša prikazati v interakciji, v spontanih medsebojnih razmerjih, jih razkriti v njihovi izmuzljivosti, hipnosti vzpostavljanja in naključnosti spreminjanja.
Fotografije Tajde Lekše ne predstavljajo obeleženja, temveč zabeleženje trenutka. Njene fotografije ne nakazujejo, kaj je bilo trenutek prej, in ne pripovedujejo, kaj se bo zgodilo trenutek zatem. Njeno fotografsko delovanje je neločljivost fotografskih izkušenj in vsebinsko iluzionističnega nagovora premišljeno izbranega cikla. Tako skuša gledalca popeljati tako v svoj intimni kot tudi povsem domišljijski svet, kar ustvarja z izbranim načinom upodabljanja, predstavljanja in kasnejšega likovnega urejanja v fotografske diptihe. Izhodišče za fotografski cikel Široko odprte oči spada v ikonografsko zvrst portreta in pokrajine, podroben vpogled v izbrane posnetke pa razkrije, da je ta opredelitev presežena oziroma obogatena s pomeni, ki vsebinsko nadgrajujejo enostavno razvrščanje. Še posebej, ker je skrbno izbrane fotografije avtorica združila v dvojice, v medsebojni dvogovor.
Ne glede na to, ali gre na posamezni fotografiji Tajde Lekše za človeški ali živalski lik, za asociacijo na vzporedno vesolje, za ljubek otroški obraz, detajle nog, metuljevih kril, skoraj abstraktnih okroglin ali v ospredje postavljen kakšen drug prizor, je dinamika komunikacije tista, ki vnaša v kompozicije podob pričakovano presežno vrednost, čustveni naboj, s katerim fotografirani prizor pritegne pozornost in postane več kot zgolj dokument oziroma potrditev avtoričine navzočnosti na določenem kraju. V njenih fotografijah se zrcali lirično pojmovanje lepote in umetnosti. Široko odprte oči namreč lahko pomenijo tudi neposrednost avtoričinega ustvarjanja kot likovno in vsebinsko iskanje optimalnega posnetka in ne ponavljanje motivnih trenutkov. V tem kontekstu oblike, barve in harmonične kompozicije na njenih fotografijah poleg tehnične kvalitete kažejo avtoričino eksistencialno držo. Po eni strani veselje, optimizem in ljubezen do sveta, po drugi pa krhko ranljivo ustvarjalko, ki v fotografijah išče svojo samopodobo.
V izboru cikla fotografij Ime sreče je soočena z napetostjo med idejo, to je čustveno zamislijo, in realnostjo, ki ji v fotografiji stoji nasproti. Avtorica realističnemu portretu v duet postavlja izbrane detajle. Na eni strani so to doživeti portreti ljudi, ki jih je srečevala na potovanju po Šrilanki, tem neskončno prijetnem tropskem otoku, Budini solzici v Indijskem oceanu. Ni je očarala le narava vseh odtenkov zelene, svetovno priznane znamenitosti, črede slonov in brezmejne plaže, temveč tudi pozdravljajoči domačini. Morda ti še najbolj, saj njeni potreti nasmejanih otrok, zreli pogledi žensk in celo razbrazdani obrazi starcev sporočajo avtoričino zaznavanje nam tako oddaljenih krajev, prežetih z občutjem sreče. Na drugi strani so skrbno izbrani detajli fotografij narave brez fizične prisotnosti ljudi, ki so nastali v okolici dóma, v ljubljanskem botaničnem vrtu, v Tivoliju ali na izletih po slovenskih krajih, ki obravnavajo predvsem občutja nezavednega, prikritega in neizrečenega. Neskončna zračnost in prostornost združenih podob preseneti gledalca, ki hoče skoraj vedno odkrivati podobo nečesa, zato se pravi pomen sestavi z odmikom.
Odsotnost časa daje vsem fotografijam Tajde Lekše impresivno liričen ton. Avtorica prepušča veliko prostora za vsebinsko in razpoloženjsko interpretacijo gledalcu. Njene fotografije so večinoma tihe, umirjene. Na njih tudi sence pripovedujejo svojo simbolično zgodbo. Sence dreves in ljudi. V njih je močno čutiti tisti trenutek, ko fotografska kamera zamrzne čas. Tako zaustavljeni trenutek zaradi svoje negibnosti ponazarja minevanje časa, a tudi asociacijo na marsikakšen medsebojni odnos. Fotografije Tajde Lekše ne govorijo le o stvarnem, temveč sprožajo čustva, njen avtorsko zrel način obravnave fotografije se kaže z razmerjem med zgodbo, kompozicijo in svetlobo. Kot bi jih posnela skozi mavrična očala.
Tatjana Pregl Kobe
Otvoritev razstave je potekala v torek, 4. septembra 2018, ob 17. uri v prostorih Galerije.
Image gallery:
