EF » EFnet » Novice » Razstava – Tajda Lekše – ”Čez črto”

Razstava – Tajda Lekše – ”Čez črto”

05.09.2018

V  septembru 2018 se v Galeriji Ekonomske fakultete predstavlja fotografinja Tajda Lekše.

Iskanje samopodobe skozi mavrična očala

S fotografijo se je Tajda Lekše najprej podala na razisko­vanje sveta črno-bele fotografije na čustveno zahtevno so­cialno polje, očarala jo je avtentičnost romske prvinskosti v novomeškem okolju, kjer se je pred dobrim desetletjem na fotografski delavnici za­čela ukvarjati s tem vizualno izpovednim medijem (ciklus Romi, Bršljin, 2006). S foto­grafijo upodablja resnične in imaginarne podobe ljudi in živali ter pretanjeno občute­ne izreze iz narave, še pose­bej nekatere njene značilne atribute. Njene fotografije so slikovite, dramatične, ekso­tične in kompozicijsko urav­notežene. V njenem delu je dominantna pripovednost, čutno posnemanje stvarnosti in estetika realnosti. Svoje fo­tografije sicer lovi intuitivno, ampak jih za javno predstavitev premišljeno sestavlja. Z izje­mnim ustvarjalnim zamahom tudi vizualno razgrinja v sebi nakopičena čustva, govori o lepoti sveta, o ljubezni in sreči, ki je zanjo bistvo vsega.

Z likovno občutljivostjo za iskanje zanjo pomembnih zuna­njih motivov avtorica že vnaprej zazna njihovo estetsko vre­dnost. V naravi ne išče dramatičnih prizorov, temveč umirje­no izpovedne, nenavadne podobe, ki jo s svojo izjemnostjo očarajo. Za bolj intimno naglašene motive uporablja hipne snapshot fotografije, medtem ko se zdi, da je nekatere bolj nenavadne, iracionalne in domišljijske podobe ustvarila na način insceniranja prizorov. Iskanje samopodobe Tajde Le­kše razkriva tudi v svojem spletnem zapisu, kjer pravi: Po­govori. Pripovedke. Pesmi. Popotne beležke. Scenariji. Sanje. Vse, kar je bilo in kar bo, ker že je. Moji zapisi so poetično in vizualno notranje potovanje … So pripovedi, razmisleki in sno­vanja, ki rišejo pot svetovom v nastajanju. Sozvočje zapisov in fotografskih podob na teh straneh je sled mojih poti – amalgam dotikov, bližin in srečevanj. Včasih fotografira prizore pokra­jin, rož, dreves ali pajkove mreže, ki so vseskozi pred nami, a jih navadno spregledamo. V svoje fotografije avtorica vključuje naravo, ljudi in živa­li. Živa bitja v fotografije vna­šajo življenje, a le do te mere, ki je nujna za njeno izpoved: niso upodobljena v pasivnih, statičnih pozah, njihove oči so odprte, da v njih lahko od­seva avtoričina podoba, ali pa so njihove podobe zabrisane in delujejo kot bežne sanje, preblisk, gibanje skozi čas.

V fotografskem ciklusu Široko odprte oči je avtorica z različ­nimi tehničnimi, formalnimi in idejnimi načini konstru­irala posamezne motive, ki zaradi svoje eklektične narave sprožajo različne vsebinske asociacije. V soočanju dveh foto­grafij je ustvarila tanko razmejitev med t. i. režirano fotogra­fijo in spontanim, trenutnim posnetkom, pri čemer je prav diametralni aspekt odločilen za učinkovanje tako zamišljene zasnove. Avtorica se je prepričljivo osredinila na osebno­stno psihološko karakterizacijo svojih modelov (vključno s seboj), jih skuša prikazati v interakciji, v spontanih medse­bojnih razmerjih, jih razkriti v njihovi izmuzljivosti, hipnosti vzpostavljanja in naključnosti spreminjanja.

Fotografije Tajde Lekše ne predstavljajo obeleženja, temveč zabeleženje trenutka. Njene fotografije ne nakazujejo, kaj je bilo trenutek prej, in ne pripovedujejo, kaj se bo zgodilo trenutek zatem. Njeno fotografsko delovanje je neločljivost fotografskih izkušenj in vsebinsko iluzionističnega nagovora premišljeno izbranega cikla. Tako skuša gledalca popeljati tako v svoj intimni kot tudi povsem domišljijski svet, kar ustvarja z izbranim načinom upodabljanja, predstavljanja in kasnejšega likovnega urejanja v fotografske diptihe. Izhodi­šče za fotografski cikel Široko odprte oči spada v ikonograf­sko zvrst portreta in pokrajine, podroben vpogled v izbrane posnetke pa razkrije, da je ta opredelitev presežena oziroma obogatena s pomeni, ki vsebinsko nadgrajujejo enostavno razvrščanje. Še posebej, ker je skrbno izbrane fotografije av­torica združila v dvojice, v medsebojni dvogovor.

Ne glede na to, ali gre na posamezni fotografiji Tajde Le­kše za človeški ali živalski lik, za asociacijo na vzporedno vesolje, za ljubek otroški obraz, detajle nog, metuljevih kril, skoraj abstraktnih okroglin ali v ospredje postavljen kakšen drug prizor, je dinamika komunikaci­je tista, ki vnaša v kompozicije podob pričakovano presežno vrednost, ču­stveni naboj, s katerim fotografirani prizor pritegne pozornost in postane več kot zgolj dokument oziroma po­trditev avtoričine navzočnosti na do­ločenem kraju. V njenih fotografijah se zrcali lirično pojmovanje lepote in umetnosti. Široko odprte oči namreč lahko pomenijo tudi neposrednost avtoričinega ustvarjanja kot likovno in vsebinsko iskanje optimalnega po­snetka in ne ponavljanje motivnih tre­nutkov. V tem kontekstu oblike, barve in harmonične kompozicije na njenih fotografijah poleg tehnične kvalitete kažejo avtoričino eksistencialno držo. Po eni strani veselje, optimizem in lju­bezen do sveta, po drugi pa krhko ran­ljivo ustvarjalko, ki v fotografijah išče svojo samopodobo.

V izboru cikla fotografij Ime sreče je soočena z napetostjo med idejo, to je čustveno zamislijo, in realnostjo, ki ji v foto­grafiji stoji nasproti. Avtorica realističnemu portretu v duet postavlja izbrane detajle. Na eni strani so to doživeti portreti ljudi, ki jih je srečevala na potovanju po Šrilanki, tem ne­skončno prijetnem tropskem otoku, Budini solzici v Indij­skem oceanu. Ni je očarala le narava vseh odtenkov zelene, svetovno priznane znamenitosti, črede slonov in brezmejne plaže, temveč tudi pozdravljajoči domačini. Morda ti še naj­bolj, saj njeni potreti nasmejanih otrok, zreli pogledi žensk in celo razbrazdani obrazi starcev sporočajo avtoričino za­znavanje nam tako oddaljenih krajev, prežetih z občutjem sreče. Na drugi strani so skrbno izbrani detajli fotografij narave brez fizične prisotnosti ljudi, ki so nastali v okolici dóma, v ljubljanskem botaničnem vrtu, v Tivoliju ali na iz­letih po slovenskih krajih, ki obravnavajo predvsem občutja nezavednega, prikritega in neizrečene­ga. Neskončna zračnost in prostornost združenih podob preseneti gledalca, ki hoče skoraj vedno odkrivati podobo nečesa, zato se pravi pomen sestavi z odmikom.

Odsotnost časa daje vsem fotografijam Tajde Lekše impresivno liričen ton. Avtorica prepušča veliko prostora za vsebinsko in razpoloženjsko interpre­tacijo gledalcu. Njene fotografije so večinoma tihe, umirjene. Na njih tudi sence pripovedujejo svojo simbolično zgodbo. Sence dreves in ljudi. V njih je močno čutiti tisti trenutek, ko foto­grafska kamera zamrzne čas. Tako za­ustavljeni trenutek zaradi svoje negib­nosti ponazarja minevanje časa, a tudi asociacijo na marsikakšen medsebojni odnos. Fotografije Tajde Lekše ne go­vorijo le o stvarnem, temveč sprožajo čustva, njen avtorsko zrel način obravnave fotografije se kaže z razmerjem med zgodbo, kompozicijo in svetlobo. Kot bi jih posnela skozi mavrična očala.

Tatjana Pregl Kobe

Otvoritev razstave je potekala v torek, 4. septembra 2018, ob 17. uri v prostorih Galerije.


Image gallery:

Related news

Publish your comment:


Twitter: efljubljana