EF » EFnet » Napovedujemo » Novo v Galeriji | Tatjana Mijatović: “Z reko”

Novo v Galeriji | Tatjana Mijatović: “Z reko”

26.09.2019

V mesecu oktobru 2019 se v Galeriji Ekonomske fakultete z razstavo imenovano  Z reko predstavlja umetnica Tatjana Mijatović.

Slikarka in organizatorka likovnih dogodkov Tatjana Mijatović je v svojem slikarskem opusu že nekaj časa nakazovala korenite slogovne, motivske in ne nazadnje tematske spremembe ali morda bolje rečeno nadgradnje, ki jih prvič predstavlja na tokratni samostojni razstavi v Galeriji Ekonomske fakultete v Ljubljani, kjer je sicer že razstavljala, vendar v t.i. malem razstavišču. Za boljše razumevanje nove faze, v celoti posvečene rečnim biotopom, še posebej porečju Mure, ki je tudi umetničino domovanje, moramo spoznati minulo fazo, ki je na pričujoči razstavi prav tako zastopana.

Tatjana Mijatović je namreč tekom let ustvarila svoj prepoznavni, abstraktno asociativni likovni izraz, na prehodu med organsko in geometrijsko stilizacijo v smislu asimetričnega omrežja abstraktno asociativnih, mozaično učinkujočih, vendar fluidnih struktur, ki dopuščajo opazovalcem svobodne interpretacije, od domišljijskih pokrajin videnih iz ptičje perspektive, s polji, njivami, vrtovi, griči, gorami, rekami, jezeri, nasipi, otoki ipd., preko histoloških preparatov vecceličnih organskih tkiv ali mikrokozmičnih detajlov molekul, ali pa jih lahko doživljamo kot posnetke vibracij miselnih procesov ali možganskih impulzov, morda celo glasbe oziroma zvokov, saj posreduje likovna celota tudi izrazito sinestetično učinkovanje, asocirajoč nekoliko na Mondrijanove geometrijske kompozicije. Gre torej za intimno izpoved v obliki neskončno sestavljajočih se, druga v drugo prehajajočih slikovnih površin, kjer vse teče in se obnavlja, v skladu s Heraklitovo mislijo panta rhei, vendar v zmeraj drugačnih variacijah, tako kot v naravi. Mrežaste konstrukcije so podobne vitražnim ali morda mozaičnim prepletom, asocirajoč nekoliko na postimpresionistični sintetizem in zapiranje ali kloazoniranje oblik, še posebej zaradi črnih kontur, s katerimi so včasih okvirjene. V ta kontekst sodijo tudi dela manjšega formata z naslovom Zumiranje krvnih kapelj.

Tatjana Mijatovič je v najnovejšem pejsažnem ciklu oziroma fazi Za reko sicer mestoma ohranila značilno vibrirajoče, mozaično omrežje, vendar ga uporablja v popolnoma drugačnem oblikotvornem smislu, saj s pomočjo njega ustvarja prepoznavne oblike dreves, vejevja, podrasti, vodnega toka, obrežja ipd. vendar v kombinaciji z “običajnimi” potezami s čopičem, pogosto z razredčenimi akrilnimi barvami, kot bi šlo za akvarel, še posebej v primeru pogoste uporabe drippingov, torej polivanja in prelivanja barvnih curkov. Vodni pejsaži z vrbami, hrasti, brezami idr. predstavljajo torej prehod v popolnoma novi svet umetničinega intimnega doživljanja pokrajin njenega srca, ki postajajo še bolj žareče kot so bile poprej.

V tem kontekstu je treba omeniti, da Tatjana Mijatović že od samega začetka navezuje na tematiko štirih filozofskih praelementov  ali qaternariusa in v tej zvezi tudi na  simboliko prvih štirih števil v pitagorejskem filozofskem sistemu. Slikarka je vsakemu elementu atribuirala njegove značilne barve, kot so temnejši modri odtenki za vodo in svetlejši za zrak, nadalje rdeče, oranžne in rumene nijanse za ogenj, kri, trpljenje, žrtev, strast ter rjavkasti in okrasti odtenki za zemljo, medtem ko simbolizira zelena barva floro in favno, kot dodatek omenjeni antični simboliki. V takšnem raznovrstnem koloritu občasno prevladujejo kombinacije odtenkov dveh ali treh barv, vendar zmeraj v modulacijskih, toplo hladnih kontrastih z izrazito globinsko iluzijo, ki je v najnovejši fazi še bolj izrazita. Lahko bi dejali, da je perspektivično gledano prešla iz tlorisa v naris, dimenzijsko iz mikrokozmosa v makrokozmos, vsebinsko iz asociativnih abstrakcij v prepoznavne aluzije, psihološko iz domišljije v stvarnost, ekspresivno nabito s čustvi.

Vsekakor pa ne moremo  mimo dejstva, da je Tatjana Mijatović neprestano angažirana v smislu ekološkeg ozaveščanje državljanov preko likovne umetnosti, zaradi česar je organizirala mednarodno potujočo razstavo Prošnja za Muro, s katero je apelirala tudi na slovensko vlado, naj ne dovoli gradnje hidroelektrarne na tej, zaenkrat še neomadeževani, reki. Na pričujoči razstavi umetnica predstavlja delo, ki ga je ustvarila prav za omenjeno potujočo razstavo, z naslovom Krvava reka. Tukaj gre za precedens, saj je svoje značilno, večpomensko organsko omrežje skoraj v celoti nadomestila z ribjimi okostnjaki, grozljivimi podobami morebitnih posledic onesnaženja reke Mure, pri čemer se zdijo ribje glave še žive in srhljivo podobne človeškim. Kar torej človek slabega stori naravi, to stori samemu sebi. To pa je tudi osnovno sporočilo umetničine najnovejše likovno ustvarjalne faze.

Mario Berdič Codella,  september 2019

Odprtje  razstave bo v torek, 8. oktobra  2019 ob 17. uri v prostorih Galerije.


Image gallery:

Publish your comment: