prof. dr. Janez Prašnikar: »Ideja študija IMB ni zgolj reprodukcija znanja, temveč tudi ustvarjanje novega«
IMB – International Full Time Master Programme in Business administration je resnično edinstven, po mnenju nekaterih eliten, podiplomski študij. Namenjen je tako študentom s predhodnimi izkušnjami v poslovnem svetu kot tudi tistim brez tovrstnih izkušenj. Sodelovanje z mednarodnimi strokovnjaki iz akademskega in poslovnega sveta ter projektno delo na osnovi resničnih problemov iz poslovnega sveta predstavljajo kar najboljšo pripravo na vstop v svet poslovanja. Program letos praznuje 20 obletnico. O programu smo se pogovarjali s prof. dr. Janezom Prašnikarjem, vodjo programa IMB.
IMB program se je razvil iz MBA programa, namenjenega tudi ne-ekonomistom, ki so že vključeni v poslovni svet. V čem je razlika med programoma, glede na to da se na Ekonomski fakulteti (EF) izvajata oba? Kdo naj bi se odločil za vpis v kateri program?
Res je, program IMB se je razvil iz programa MBA. In sicer tipičnega rezidenčnega programa, ki je bil organiziran v Radovljici. Ključna ideja je bila, kot velja za MBA programe, da ljudje s poslovno prakso v času študija bivajo skupaj. In sicer z namenom izkoristiti njihovo stalno prisotnost za ustvarjanje kemije, potrebne za uspešno reševanje poslovnih problemov. Ustvarjala se je sinteza znanj, ki so jih prinesli usposobljeni ljudje, v tem primeru profesorji in managerji znanih podjetij. Program je v tej obliki potekal štiri, pet let. Zahteval je dovolj visoko udeležbo (25–30 študentov). V nekem trenutku se je finančno zalomilo, študentov je ostalo zgolj osemnajst. V iskanju drugih možnosti je prišlo do zdajšnje oblike organizacije dela na EF. Ta spremenjeni program dela mojih ambicij ni zadovoljeval v popolnosti. Ideja namreč ni zgolj reprodukcija znanja, temveč tudi ustvarjanje novega znanja, program naj bi imel tudi delno raziskovalno komponento. Izgubil se je motiv za ljudi, ki so prišli iz prakse in gredo nazaj v prakso.
1998 leta se je tako program prenesel v Ljubljano, sicer na istih temeljih, a z novo dimenzijo. Študentje več niso bili tisti iz prakse, temveč študentje, ki so končali dodiplomski študij in bi se radi približali praksi. In ravno na tej točki je bil dodan raziskovalni motiv, saj naj bi se praksa spoznavala skozi analizo.
Kaj lahko študentje pričakujejo v 2 do 5 letih po šolanju? Kje so študentje, ki so končali IMB program danes?
Povsod. Najdemo jih v akademski sferi, večina jih je tukaj na fakulteti. V vsaki generaciji sta bila dva do trije študentje, ki so zdaj moji kolegi. Najdemo jih v top pozicijah managementa. Najviše v tem trenutku je predsednik Petrola, člani uprav Triglav, Unicredit. Zlasti v finančnem sektorju, kjer je prišlo zaradi krize do menjave kadrov. Pri tem pa so naši študentje zelo uspešni, da so dosegli pozicije, ki bi jih, če ne bi bilo krize verjetno težje, ker so še vedno razmeroma mladi (35 do 40 let). Najdemo jih v podjetniškem sektorju, predvsem mlajša generacija se čedalje bolj usmerja v podjetniški sektor. Ustvarjajo podjetja, gre za uspešne managerje, konkretno na primer Mohar iz pete generacije IMB ima eno danes uspešnejših slovenskih podjetij. Najdemo jih tudi v javnem sektorju.
Pa v tujini?
Tukaj ste na nek način pritisnili na bolečo točko. Program je bil zamišljen na način, da uveljavljeni tuji profesorji pridejo in se po neki organski poti vključijo v izvajanje programa, v katerem nastopajo nadobudni študentje iz okolja v katerem živimo. Z namenom izboljšanja možnosti v našem okolju. To okolje pa je zadnje čase malce neprivlačno zaradi krize. Naši najboljši študentje gredo v tujino.
To pa ni bil vaš osnovni namen, pri programu gre najbrž tudi za promocijo Slovenije?
Seveda, to je del moje naloge. Vloga profesorjev pa je tudi pisanje priporočil, jaz in ostali profesorji programa pišemo priporočila študentom, ki gredo v tujino, predvsem v Nemčijo. Nekaj študentov je tudi v ZDA. Program se torej čedalje bolj internacionalizira tudi v tem smislu, kar je dobro za program sam. Ni pa dobro zame osebno. Seveda pa je v tem trenutku pomembno, da imajo študentje, ko končajo program, dobro odskočno desko, da lahko zagrabijo pozicije tudi drugod.
Kako vidite program v naslednjih 3, 5, 10 letih? Kakšno vlogo bo imel na Ekonomski fakulteti ter v mednarodni akademski in poslovni sferi?
Program se je razvil iz ene ambicije in je bil ugnezden. Še zlasti po tem ko smo prišli v prostore fakultete. Bilo je dosti diskusije s študenti, ki so končali program IMB, ali bo s selitvijo program postal takšen kot ostali programi Ekonomske fakultete. Jaz sem takrat trdil, da če imaš ambiciozne ljudi in če je struktura programa postavljena dokaj izzivalno, okolje ne more imeti vpliva. Se je pa izkazalo, sedaj po 20 letih programa, da je okolje postalo vse bolj omejujoč faktor. V smislu, da če ne bi bilo velikega napora mene in kolegov, bi se program verjetno zlil z ostalimi. Finančna kriza se širi tudi v pedagoški del, z vidika financiranja pedagogov, je čedalje težje motivirati pedagoge. Glede na to, da je program kot sem že povedal deloma usmerjen tudi raziskovalno, smo poskušali sfere kombinirati. Fakulteta mora prepoznati dejstvo, da je program vodilni pri nas in to upoštevati. V sedaj dvajsetletni projekt je vključeno veliko energije in časa, ki ni plačan. Želeli bi leteti s helikopterjem, ne znamo pa hoditi. Do neke mere je program kompatibilen, če pa bi želeli z njim »leteti«, bi potrebovali veliko več. Proračun programa je krepko pod normativi za podobne programe. Pol naj bi bilo profesorjev iz tujine, polovica pa naših. Kvalitetnejši je tuji profesor, višja je njegova cena. Za enkrat gre, vse pa se lahko enkrat ustavi ravno pri sredstvih.
Je prihodnost programa torej negotova? Obstaja možnost ukinjanja programa?
Dokler sem jaz tu, ga ne bomo prekinili in tudi ne bomo šli v nižjo kvaliteto. Ampak to pomeni, ko že govorimo o podjetništvu, iskanje virov na vseh koncih, vključno z raziskovalnimi nalogami. Gre za neke vrste prerazporejanje sredstev, ki gre tudi na račun mojih najbolj ozkih kolegov, ki so manj plačani za raziskovalno delo.
Interes študentov ostaja zelo velik, hkrati pa se zavedajo zahtevnosti programa.
Gledano zgodovinsko je bilo v dvajsetih letih tukaj veliko samo-selekcije. Nekdo, ki se je odločil za ta program, je vedel kaj se zahteva in pričakuje, in rekel grem v to ali pa ne grem v to. S tega vidika smo lahko zelo zadovoljni, da smo dobivali dobre zainteresirane slovenske študente. To pa je pravzaprav ključ, če imaš močno skupino študentov, lahko program zastaviš tako, da se mu tudi tisti, ki so na meji lahko pridružijo. Neprestano smo se trudili, da se ustvarja mešanica domačih in tujih študentov, ki je dajala tisti čar, da ljudje lahko eno leto živijo kot neke vrste družina. To je vedno odvisno ravno od močne slovenske skupine, na ta način je integracija ostalih veliko lažja. Letos so pri nas študentje iz štirinajstih držav. Gre skorajda za kulturni šok, imamo študente iz Japonske, Moldavije, Kazahstana, Nemčije, Portugalske, Kanade… Eden izmed tujih študentov ima nekakšne zdravstvene težave, ves ta čas pa mu stojita ob strani dva slovenska študenta. In v trenutku, ko si v takšni situaciji študentje postanejo prijatelji, je dosežena kemija, ki je potrebna v takšni veliki raznoliki skupini.
Ključna stvar tukaj je, da se navajamo skupinskega dela. Večina študentov, ki mi sedaj ko so zaposleni v tujini, pišejo, pravijo da smo jih naučili tistega ključnega. Nihče te ne vpraša, od kod si, kaj si, ampak vprašajo ali znaš nekaj narediti. Ti projekti, ki imajo raziskovalni moment, so pomembni ravno zaradi tega, ker se študentje naučijo prepoznati problem. Znajo tudi določiti, kaj bo kdo delal. Govorim o timskem delu. Imamo dovolj povezav z dobrimi podjetji, tako da dobivamo probleme iz podjetij in podjetjem naše rešitve tudi predstavljamo, kjer dobimo še drugi vidik. Kaj podjetje meni o tem.
So podjetja samo slovenska?
Če vzamemo primer Droge, je danes tudi hrvaško podjetje. V zgodovini smo delali projekte z Italijani. Delali smo s podjetji v tem »jugo-bazenu«, naravno je to še vedno naše področje. Veliko lažje se je dogovarjati z ljudmi iz Sarajeva in Beograda o skupnih projektih, ki vključujejo tudi študente, kot bi bilo to na primer v Avstriji. Imamo projekte s podjetjem Google. Potrebno je imeti oči ves čas na pecljih in iskati priložnosti, temu se reče podjetništvo. Mi smo podjetniški program. Vedno iščemo nove izzive, da bi študenti začutili, da se splača.
Lana Grunčić Krajnc, EFnews
Foto: Jana Drolc, EFNews
Image gallery:
